Menza pri koritu, 21. 3. 2013

Menza pri koritu je gostila teksaški band Balmorhea, ki nežna zvočna valovanja vrti okoli postrockerske osi in oblikuje nežne inštrumentalne krajine. Bend je ljubljanski publiki že dobro znan, saj je njihov ponovni koncert zgledno napolnil prostor pod Menzinim odrom. Obenem pa se kaže, da Ljubljana premore zgledno število zainteresirane publike, ki jo privlači postrockerska estetika. Glasbena oznaka postrock je tako kot vse druge zvočne etikete rahlo izmuzljiva, a se najpogosteje pokaže v obliki dolgih in čutečih zvočnih nadgrajevanj, pri čemer glasbeniki poleg klasičnih rokerskih inštrumentov dodajo še zvok godal, ki dodajo bolj čuteč in atmosferski zvok. Glasba s počasnimi plastenji dobiva vedno globlje vzorce in ponuja razvoj pesmi, ki lahko dosegajo epske razsežnosti. Podobno se je dogajalo na koncertu Balmorhee, kar je publika sprejemala z očitnim navdušenjem. Kljub splošnemu pozitivnemu odzivu publike pa je žal recenzent ostal rahlo nepotešen na koncertu v Menzi pri koritu.

Že pri prvi pesmi so Balmorhea navdušili, saj je večina šestčlanske zasedbe v uvodnem delu izmenjala vrsto inštrumentov, tako da so spontano dosegli tone različnih barv. Pri tem pa so bili prehodi, ko kitarist odloži svoj inštrument in z lokom zaigra na pokončni bas, nadvse tekoči. Te izmenjave glasbenikov med uporabo različnih inštrumentov so se dogajale skozi ves koncert.

Hrbtenico Balmorhee je postavljal Rob Lowe, ki gradi prepoznavne melodije s kitaro ali na klaviaturah. Okoli teh melodij ostali člani s svojimi inštrumenti od kitar do basa, čela, pokončenga basa, violine ali ukuleleja v plasteh dodajajo nove zvočne barve, ki se prelivajo in nadgrajujejo, hkrati pa se vrtijo okoli osnovne glasbene teme. Tako ustvarjajo zvočne krajine, ki lahko navdušijo poslušalca, a hkrati so se risale podobe, ki so se znova in znova ponavljale. Ob tem pa ni bil problem le sličnost podob, ampak je bila tudi pot, ki je vodila do njih, podobna tisti, po kateri smo malo prej hodili. Z drugimi besedami bi lahko dejali, da Balmorhea nariše zelo lepo in barvito sliko, ampak ko si jo gledalec ogleda, bi si želel videti nekaj novega, drugačnega. Namesto tega pa Balmorhea ponovno ponudi sila podobno sliko, znova in znova. 

Ta podobnost slik se je kazala tudi v tem, da so Balmorhea gojili lepo in čutečo zvočnost, v kateri slišimo melodije, ki jih je lepo poslušati, niso pa ponudili nasprotja temu. Torej tistih drznejših in hrupnejših momentov, ki bi razbili čutečo melodičnost in ji s tem ponudili možnost, da se znova sestavi v novi podobi. Zvok Balmorhee je varen in udoben, tudi lep, ampak bi si želeli izkusiti kontrast temu, z namenom, da ko ponovno prispemo v lep in barvit kraj, znamo v njem tudi z razlogom uživati. Le ob koncu koncerta smo za trenutek slišali nekaj drznejših prijemov, kjer je zvok na pokončnem basu in čelu postal škripajoč, tam okoli kitar pa bolj hripav. Prijetna protiutež lepi in barviti sliki, a takih momentov je bilo žal premalo.

Koncert Balmorhee je ponudil melodičnost in čuteče zvočne krajine, ki poslušalca navdušijo v svoji lepoti. V tem pogledu so zadovoljili glasbene apetite publike. Njihova zvočnost, ki se razteza skozi različne barvne tone, pritegne pozornost poslušalca. Ob tem pa se mu zvočni vzorci začnejo ponavljati, njegova želja po nečem novem pa redko postane uresničena. Škoda, lahko bi bilo vznemirljivo, tako pa je bilo zgolj lepo.