Kino Šiška, 13. 9. 2016

V torek se je v sklopu evropske turneje prvič v Sloveniji ustavil odličen pianist in vokalist Terry Riley, ki je znan po številnih minimalističnih kompozicijah, po sodelovanjih pa denimo po kontinuiranem in intenzivnem delu s Kronos Quartetom. Glasbeni virtuoz velja za enega najvplivnejših ameriških skladateljev 20. stoletja, pri svojih enainosemdesetih letih pa še vedno komponira in koncertira. Tokrat se je v spremstvu sina kitarista in skladatelja Gyana Rileyja predstavil s svojimi novejšimi komponiranimi deli, na katera s sinom v duetu improvizirata. Slava Terryja Rileyja izhaja predvsem iz njegovega glasbenega dela z naslovom In C iz leta 1964, ki kljub določeni strukturi dopušča nešteto variacij v izvedbi. Morda se jo malce pretenciozno označuje kot prvo minimalistično kompozicijo, vendar pa je bila In C gotovo vsaj povod za ključni širši razmah minimalizma.

Minimalizem je vzniknil kot odziv na izrazito političen evropski modernizem z Adornom na čelu ter nedoločenost v glasbi in popolno razgradnjo zvoka Johna Cagea. Obe smeri sta zavračali ritem in harmonijo, ki ju je nato minimalizem vrnil. Skladatelji minimalizma so se na svoj način upirali z dromljajočo kompozicijo in repeticijo. In ravno po repeticiji je postal znan torkov gost Terry Riley, ob katerem se omenjajo še vsaj imena Steve Reich, John Adams in Philip Glass. Vpliva nadaljnega razvoja minimalizma, ki so ga prevzele tudi številne rockerske zasedbe, med drugimi denimo Velvet Underground, pa pri Terryju Rileyju ni več zaslediti v večji meri.

Vendar pa Terry še zdaleč ni bil zgolj in samo minimalist, temveč je z glasbo v splošnem veliko eksperimentiral. Zavidljiva so njegova avantgardna in jazzerska dela, njegovo eksperimentiranje z drogami pa ga je kot marsikaterega glasbenega kolega privedlo tudi do new age filozofije in indijske glasbe. Mešanica teh različnih vplivov se je odrazila tudi na torkovem koncertu, prevladovali pa so pretežno indijski in na mestih psihedelični vložki. Od njegovega eksperimentiranja v osnovi ni ostalo veliko, prav tako se je v presenetljivi meri izognil repetitivnim figuram, razen ob igranju klavirja z levo roko, čeprav se tudi ta element v njegovem aktualnem delu bolj napaja iz jazza in bluesa, kot pa da bi šlo za neke ostanke minimalizma.

Jasno je bilo, da ne bomo slišali radikalnega Rileyja, temveč se bomo morali zadovoljiti z bolj konvencionalnimi novimi deli, ki sicer vključujejo repeticijo, vendar pa v njih glavne vloge prevzemajo predvsem jazzovske strukture, indijska glasba ter indijski način petja rag, ki ga je Terry razvijal pod vplivom vokalnega mojstra Prandita Pran Natha. Vendar Terry slednje obvlada. Njegov sicer z leti okrnjen glas še vedno premore globino, subtilni občutek ob petju ter zavidanja vredno točnost. V Kinu Šiška smo bili priča neverjetno dobri jazzovski improvizaciji, ki jo je Terry gotovo kalil že ob mladostnem igranju po barih ter izredni žilici za harmonijo, ki bi mu jo lahko zavidal marsikateri mojster klavirja. Kljub temu, da sta mu trenutno - na žalost privržencev zgodnjega Terryja - bližje jazz in indijska glasba, mu ob igranju ne primanjkuje idej, niti navdušenja za igranje tovrstne muzike, dopušča si celo izrazito uživanje na odru. Težko bi bilo spregledati ponos, ki ga kaže na koncertu, ko lahko na svoja dela improvizira s svojim sinom, ki mimogrede nosi indijsko ime.

Čeprav je bil Terry glavna zvezda večera, pa je nemogoče ignorirati tudi Gyanov talent in spretnost igranja na električno kitaro, ki ju je vzpodbudila že mladostniška punk-rockerska vnema. Gyan Riley, sicer šolani klasični kitarist in violinist, je šele z leti začel stopati tudi po očetovih stopinjah. Med drugim je pri Zornovi založbi Tzadik izdal samostojni album Stream of Graditude, sicer pa sodeluje z Michaelom Manringom, s simfoničnim orkestrom iz San Francisca, sodeluje pa tudi z indijskimi glasbeniki, deimo z Zakirjem Hussainom. Njegov talent za klasično kitaro je najbolj zasvetil ob igranju skladbe, napisane prav zanj. Kot je povedal sam Terry, je prvo skladbo namenjeno Gyanu ustvaril za sinov osemnajsti rojstni dan, nato pa čez osemnajst let prav tolikokrat težje delo, kot je dodal v hudomušnem in morda malce samohvalnem tonu. To verjetno najbolj zanimivo in zahtevno delo na koncertnem programu je Gyan mojstrsko odigral sam po notaciji, kjub temu, da ima za seboj že precejšnjo kilometrino, pa se je videlo, da v igranje vlaga precej napora. Sama konceptulna zaznamovanost s številom osemnajst pa je bila morda eden redkih ostankov eksperimentiranja ali repeticije pri sterejšem Rileyu.

Če za minimalizem velja dvojna zakodiranost, torej poslušljivost tako za akademike kot za širše občinstvo, Terry in Gyan trenutno gotovo bolj sledita popularni komponenti. Z vidika slednjega je bil torkov koncert za marsikoga precej veliko razočaranje. Vendar pa bi bilo glasbenikoma krivično očitati, da sta jima za aktualno izvajanje bližje jazz in indijska glasba, njun koncert namreč zaznamuje predvsem zares dobra izvedba in zelo uspešno krmarjenje med kompozicijo in improvizacijo. In če igramo na precej nerevolucionarno emocionalno noto, ki je trenutno bližje Terryjevi filozofiji, je bil koncert zelo prijeten in sproščujoč.