Mostovna, Nova Gorica, 14. 7. 2016

V življenju sem slišala kar nekaj bendov, ki igrajo hardcore in punk, kot ga igrajo The Causalties. Večinoma ostajajo na obrobju. Igrajo po manjših placih in niti približno niso tako popularni. Ne zato, ker bi bili slabši, kateri je morda celo boljši, ampak tako pač je. Ker so The Casualtises 12. julija ponovno obiskali Slovenijo, sem se odločila, da tudi na lastna očesa in ušesa preverim, v čem je skrivnost.

Koncert se je imel zgoditi na Mostovni in za predvozače so napovedali kar tri zasedbe. Zanimiv izbor, v katerem so se znašli Vivere Merda, Svinjske tačke in Clockwork psycho, od katerih bi človek upravičeno pričakoval le prve, druga dva benda pa sta žanrsko sto svetlobnih let oddaljena od zvezd večera. S tem seveda ni nič narobe in ni nujno slabo, vendar pa le lahko pusti mešane občutke, saj se neučakani publiki, ki je tam tako ali tako bolj ali manj samo zaradi headlinerjev, ne da ravno prebavljati še toliko drugih in različnih bendov, ki večine ne zanimajo zares. Sploh pa ne v četrtek zvečer, ko se marsikomu mudi domov, ker ima zjutraj šiht. No, vsaj šole trenutno ni, kar je verjetno botrovalo velikemu številu mladih na koncertu.

Kako so jo v tem pestrem žanrskem maratonu odnesli prvi, žanrsko še najbolj ujemajoči se z zvezdami Vivere Merda, vam žal ne znam povedati. Pot iz Ljubljane v Gorico se je zavlekla in na žalost smo jih v celoti zamudili. Smo pa zato ravno še ujeli Svinjske tačke, ki so najbolj štrleli iz celotnega programa. Svojo eklektično, razglašeno zvenečo, piskajočo in hreščečo mešanico punka in alternativnega rocka so predstavili le maloštevilni publiki. In četudi, kot pišejo v svoji biografiji, bend ni nastal z namenom nastopanja, se mi zdi, da je glede na to, da obstajajo od druge polovice devetdesetih, sedaj že čas, da se pevec nauči tekste na pamet in se loči od stojala z besedili.

Malo več publike so pred oder privabili ljubljanski Clockwork psycho. Podprti z nedavno izdanim drugim albumom I don't give a fuck, a precej omejeni s časom so odbrzeli čez svoj program, v katerem je bilo slišati tako komade s prvega kot z novega albuma, pa tudi priredbi Narodne pjesme Paraf in Vjernega psa Termitov, ki jih v njihovi izvedbi še nisem slišala.

Nastop zvezd večera je napovedal uvodni Intro z njihove nove plošče Chaos Sounds, ki mu je sledil istoimenski komad. Nato pa so The Casualties še kakšno uro šponali od komada do komada, odgovora na to, kaj jih dela tako posebne, pa ni in ni bilo. Ne me narobe razumeti. Bend je odličen. Profesionalen. Vokalist Jorge, edini preostali iz originalne postave, v živo zveni bolj visoko hreščeče kot na ploščah, bas trd in soliden, bobni masivni in kitarske solaže take, da se jih ne bi branili niti Dishcharge. Vse skupaj združeno v energičen zdaj hardcore punk, zdaj street punk z mnogimi singalongi, ki publiko vedno najbolj podžgejo, še posebej če vsebujejo spevne, razvlečene, odpete medmete, kot je recimo preprosta črka o v enem njihovih večjih hitov We are all we have, ki so ga odigrali v bisu.

Kljub temu, da je poletje, so dopusti in da je bil koncert med tednom, se je na Mostovni za The Casualties nabralo kar lepo število ljudi. Bendu jih je uspelo tudi pošteno razživeti, pa četudi z že »milijonkrat« videnimi forami. Pozivi k circle pitu, ali za wall of death in stage diving. Slednjega je bilo res veliko. Pa tudi petja v mikrofon skupaj z bendom. Publika je poznala besedila in navdušeno sprejela nabor komadov, ki so jih ta večer izvedli The Casualties. Še posebej hite, kot so We are all we have, priredbo Motorheadov R.A.M.O.N.E.S, Brothers and sisters, Ugly bastard, Punx and skins. Tudi novi album so že zaobvladali.

Poslovili so se po dobri uri. Za sabo so pustili dober vtis in zadovoljno publiko. Jaz pa sem dobila svoj odgovor. Spevni singalongi in image … to je to. Pa prava založba tudi ne škodi.