V ljubljanskem Orto baru že nekaj let potekajo tedenski rokenrol večeri, na katerih se zbira majhna, a entuziastična gručica ljubiteljev ameriške kitarske godbe petdesetih in zgodnjih šestdesetih, katere originalno inkarnacijo so na smetišče zgodovine seveda zabrisali hipiji in vietnamska vojna. Verjetno ji je ravno ta nenadni prelom omogočil, da se je skozi sledeča desetletja razvila v precej vitalno in čilo subkulturo, ki se rade volje hrani tudi na mnoštvu na novo nastajajočih retro revival, rockabilly in psychobilly bandov. Mednje sodi tudi štiričlanska angleško-švicarska zasedba The Hillbilly Moon Explosion, ki je svoja eklektična pota začela na koncu prejšnjega tisočletja.

Petkov koncert se je začel s polurno zamudo, verjetno zato, da bi tiste, ki so z mislimi že odplavali v deželo rokenrola, spomnil, da smo vseeno v Sloveniji, deželi, kjer se pač vedno zamuja. Pa nič ne de, saj se je človek medtem vsaj lahko v miru razgledal naokoli po publiki, ki je v svojih popolnih opravah, pri katerih seveda niso manjkale brezhibne greaserske pričeske, do takrat že precej solidno napolnila dvorano.

The Hillbilly Moon Explosion so sčasoma le prišli na oder, in sicer s kozarci šampanjca v rokah, kar se je zdela precej nenavadna izbira pijače za tako zasedbo. Mogoče so gledali preveč koncertnih DVDjev Jay-Zja in Kanyeja Westa... Kakorkoli že, skupini je poživilo očitno dobro delo, saj so bili že pri prvem komadu v vrhunski formi, ki so jo potem le še stopnjevali do zaključka večera.

Tako kot na ploščah si tudi v živo pevske dolžnosti izmenjujeta ritem kitaristka Emanuela in basist Oliver, pesmi pa prav rad pritegne tudi lead kitarist Duncan. Glavna glasova sta pustila zelo dober vtis, sploh če upoštevamo dejstvo, da je bil Oliver bolan, Emanuela pa tekom koncerta vedno bolj vidno opita. Tudi inštrumentalno je bil nastop na visokem nivoju. Slišali smo solidno bobnanje nadomestnega bobnarja, kvalitetne slap-bass linije ter raznolike kitarske vložke in zvoke, ki vplive seveda srkajo iz rokenrola, rockabillyja in bluesa, hkrati pa tudi iz punk rocka, rocksteadyja in mnogih ostalih sorodnih glasb. Prav to nenehno brodenje po različnih rokenrolerskih podžanrih se v kombinaciji z izmenjavanjem vokalistov zdi ena izmed močnejših kvalitet zasedbe Hillbilly Moon Explosion, saj koncertom vbrizga prav posebno in zelo posrečeno dinamiko.

V uri in pol smo slišali vse živo, od ramonesovsko distorziranih rockabilly poskočnic, psychobillyja, countryja in zakajene italijanske kancone do super priredbe legendarne bondovske Diamonds Are Forever, v kateri je pevka prav spodobno parirala Shirley Bassey. Pesem Dead Cat Boogie, ki je upravičila predvsem zadnji del svojega imena, je bila prva, ki je publiko resnično razvnela za ples, spevna Raw Deal je temperaturo zadrževala pri vrelišču, sčasoma pa se je vse skupaj prikotalilo tudi do najbolj zabavne pesmi večera Johnny Are You Gay. Še celo bis je v vsej svoji površnosti izpadel prav prijetno in v svoji iskrenosti tudi precej osvežujoče. Samo upamo lahko na še več podobnih dogodkov v prihodnosti, saj jih vedno zapustimo dobre volje in z nasmehi na obrazih, to pa tudi nekaj šteje.