Kino Šiška, 23. 5. 2013

Že sam način, kako je Jim Jones kričeče pozdravil ljubljansko občinstvo, ki se je zbralo v mali dvorani Kina Šiška, je lahko dal vedeti, da gre za velikega mojstra rock’n’rolla. Že samo  zaradi načina, kako je ta krik spustil skozi grlo, preden je rekel: “Ali ste pripravljeni?”, zaradi tega krika, v katerem je bilo lahko slišati cel rod rock’n’rollerjev, ki so skozi leta poživljali duha in prenašali življenjsko energijo med ljudi, namreč velikane tega ritma in zvoka, od Little Richarda, Jerryja Lee Lewisa do Jerryja Roslieja, je dal vedeti, da se obeta sijajen večer. Ta krik je Jim spustil na suho, na prvo, brez priprav, še preden je rekel dober večer. Treba je znati tako kričati in obdržati glas iz večera v večer. To je postalo redka veščina, ki jo poznajo samo največji izvajalci. Dvesto petdeset in še nekaj duš, ki so včeraj prišle pogledat bend, je bilo pripravljenih na rock’n’roll, a redki so lahko pričakovali tako rekoč popolno izvedeno rock’n’roll predstavo. 

Od uvodne Where Da Money Go do zaključne v drugem bisu, Princess and the Frog, so The Jim Jones Revue izpeljali goreč koncert, ki jih je predstavil kot ene osrednjih varuhov brezčasnega rock’n’roll izročila, da ne rečem svetega rock'n'roll graala. Pevec in frontman Jim Jones je kričal, stokal, jokal, molil, predel, zapeljeval, ukazoval, spodbujal, povzdigoval, spuščal, zdaj je bil pridigar, drugič pripovedovalec, filozof, duhovnik, vodnik, pastir, dirigent … V super nabiti eni uri in pol koncerta je Jim pokazal izjemno širino vokalne odrske izvedbe in interpretacije ter koncertnega nastopa, pri vsem tem izjemnem vokalnem prispevku pa je v dobri polovici pesmi nažigal kitaro do meje pregretja v dialogu s svojim prvim companerosom Rupertom Ortonom, ki je na osrednji kitari pokazal izredno suverenost, osredotočenost in pogum in je pri tem predstavil malo zgodovino rock’n’roll kitare, od Eddieja Cochrana, prek Linka Wraya, do Rona Ashetona, Freda Sonic Smitha iz MC5, Steva Jonesa iz Sex Pistols ter Micka Jonesa iz The Clash. Ritem sekcija bobnarja Nicka Jonesa, ki je potomec odlične linije bobnarjev, ki jim pripada tudi sam Ringo Starr, ter basist Gavin Jay sta dajala prožno, super razgibano podlago, po kateri je drsel tudi Henri Herbert s svojim boogie woogie klavirjem. Henrija smo v končnem koncertnem miksu sicer res slišali nekoliko manj, kot smo na njihovem prvem ljubljanskem koncertu leta 2008 slišali prvega klaviaturista, pianista Elliota Mortimerja, in vendar v skladbah, ki slonijo na klavirski liniji, kot so denimo aktualni single 7 Times Around the Sun in denimo In and Out of Harm's Way, je blestel s polnim sijajem.

The Jim Jones Revue so včeraj v spodnjem domu Kina Šiška dvignili voljno občinstvo v rock'n'roll višave. Iskre so frčale cel večer, kitare so cvilile, marake so se tresle in šumele, bobni so se tresli, dlani so ploskale, ritke so migale. Bil je večer, poln sle po življenju, noč, ko so se med bendom in občinstvom vzpostavljale nove povezave in krepile stare.

Ko so v drugem bisu vskočili v Dishonest John, se mi je zdelo, da se je betonski strop premaknil navzgor za pet metrov, in ko so zaključili s Princess and the Frog, sem jim lahko samo vpil »Get Back!« Na oder se niso vrnili v tretje, ampak ni izključeno, da v Ljubljano ne bodo prišli tudi v tretje.  

To je bil koncert, na katerem je bilo treba biti, zelo dobra noč, ki bo mnogim dolgo ostala v svetlem spominu. Jim Jones igra rock'n'roll na odrih tako rekoč trideset let. Zdaj ima enega najbolj vznemirljivih rock'n'roll bendov na svetu.