Kino Šiška, 1. 9. 2015

Kino Šiška in mednarodna skupina soorganizatorjev so včeraj v Ljubljano zopet pripeljali The Jon Spencer Blues Explosion. Ti so preprosto več kot upravičili svoj bohoten renome. Razturili so, povozili vse pred sabo, prikazali eno od večnih rockerskih predstav, dokazali, da se na oder prav zares vsakič znova podajo izvesti svoj najboljši koncert. 

Večer je ob prijazno zgodnji uri odprl Tetanus T – Atila Boštjančič z za priložnost perfektno umerjeno dozo one-man-band punkersko odpadniškega, croonerskega umazanega bluesa, odigranega na doma izdelane in zato značilno nestabilno zveneče inštrumente. Močan raven bas boben in druga minimalistična gradnja elementarnega ritma z zmedeno multitaskersko razštelano metriko. Kratki komadi, ki brenčečih strun ne prepuščajo v dovolj ciklične aranžmaje, da bi se ti lahko neprijetno zasičili skozi pretirano repeticijo partov, polnih odpadnih okruškov zvoka. Moment Atilovega z mikrofonsko igro zamazanega vokaliziranja, ki prej kot nostalgično ali pridigaško posreduje neko ravno, neumestljivo ekspresijo – sprejem neznane frekvence, na kateri z ladijskega poda svojega plovila v prostrani nič kozmosa oddaja meglena figura, že tisočič, vsakič znova enako intonirana, vendar v tem tako prešerno odločena, da njene samote ne gre drugega kot praznovati. Morda je prav ta edinstvenost skozi gon v singularnost tako primerno nastavila pod magiji presežka, ki je sledil. 

The Jon Spencer Blues Explosion s svojimi petindvajsetimi leti skupne poti živega rock'n'rolla morda predstavljajo pojem utečenosti in skupinske uigranosti kitarskega benda. Klub temu pa se zdi, da bi bilo celovit dinamični šus njihovega včerajšnjega koncerta nepravično pripisati zgolj postanemu pojmu dolgoletne prakse ali tehničnega mojstrstva. Bend naj nikoli ne bi igral vnaprej pripravljenega zaporedja komadov. In vendar je bil včerajšnji koncert umerjen v tako spretnem loku, izpeljanem skorajda brez premora, da bi si v ozadju prej predstavljali kakšno gledališko režijo. Glavnina koncerta pred bisom se je vila kot pripovedna kača. Punkersko razbijaški deli so le mestoma prebili vselej energično plesno eleganco funka in soula vpletenega v garažo blues podstati njihovega distorziranega rogoviljenja. Do očitnih izrazov so skozi nastop prišli tako stalni vplivi starošolskega hiphoperskega „mindseta“, kot tudi nekoliko umirjenejša, skozi delikatna, počasnejša zaporedja akordov zastavljena lagodnejša hrbtenica njihovega letošnjega albuma Freedom Tower – No Wave Dance Party 2015. S tako stilsko eklektiko, udejanjeno v vselej zanimivih, razvoja polnih aranžmajih, bi morda pričakovali nekaj neumestnosti, a po zaključeni glavnini nastopa je bilo prej kot zmedo čutiti popolno razumevanje, jasnost, da bend nastopa niti simbolično še ni zaključil ali zaokrožil, da se bo vrnil in nas še zadnjič udaril po glavi na način, ki nas bo v vzhičenosti spremljal še dolgo po tem ko bo bend že odpotoval iz Ljubljane dalje po poti svoje maratonske turneje.

Tehničnih odlik tria sicer ne bi smelo biti pretežko izpostaviti. Prvi so mojstrski kitarski aranžmaji komadov, ki pogosto temeljijo na „cut and paste“ studijskih vragolijah in bi po vseh pravilih rockerske bazičnosti morali delovati polomljeno in labirintasto, dejansko pa nad silovito podstatjo  delikatno linearno stopnjevanega in spuščanega bobnarskega močno basiranega trušča delujejo prav toliko funkcionalni kot tisti najenostavnejši predvidljivi rockerski kompozicijski triki. Tudi s strani tehnike skrajno profesionalno izpeljan koncert smo lahko začutili ob vsakem skrbno umeščenem, od medu in topline cedečem se kitarskem unisonu. Zvok v Katedrali je nekje do prve četrtine glavnine nastopa kljub precejšnji glasnosti že deloval izjemno čisto in razločno, tukaj res ni bilo ničesar očitati. Sam Spencer je kot vedno deloval nadsuvereno – je entertainer, ki mu ni para, njegov glas med tečnimi višinami in donečim baritonom pa tako ali tako vselej pooseblja esenco imena Blues Explosion – vseh, verjetno, štiridesetkrat, ko je samo ime na odru tudi izrekel. 

„Thank you!“