Tvornica Kulture, Zagreb, 19.8.2017

Sobotni večer in Tvornica kulture nabito polna ljudi, ki so se prišli od blizu in daleč prepuščat dilemi, ali pogled osredotočiti na intenzivne plesne gibe gracilne, a vokalno in performativno nadvse mogočne Alison Mosshart, ali na revolveraške poze Jamieja Hinca, ki je z roba odra s svojimi umazanimi, agresivnimi, pa hkrati zapeljivimi riffi na najbolj prijeten možen način prestreljeval ušesa vseh prisotnih. Hrvaška in širša regija je končno dočakala nastop enega izmed relevantnejših indie rock bandov zadnjih dveh desetletij, The Kills.

Prvokategornim imenom indie glasbe, kakršna so npr. Noel Gallagher, Cat Power, The Xx, Warpaint, Ryan Adams in še drugim, ki jih je v zadnjem letu v hrvaško prestolnico pripeljala koncertna organizacija Los Angeles Agency, se je torej pridružilo še eno, v tem kontekstu pa je hkrati jasno tudi, da duova glasba v nobenem trenutku ni dosegala popularnosti največjih indie bandov, niti ga niso v najvišje višave povzdigovali glasbeni kritiki. Kljub temu je The Kills s svojo brezkompromisno rock'n'roll držo in stilom, z intenzivnimi živimi nastopi ter seveda tudi s kupom odličnih skladb ohranjal in še utrjeval svoje mesto v srcih mnogih ljubiteljev glasbe po svetu, dober primer tega pa je tudi lanski album Ash & Ice, ki je pričakovano tvoril hrbtenico sobotnega nastopa. In če album sam po sebi spet ni popoln ali prelomen in niti ni duov najboljši, kljub temu prinaša nekaj bendovih novih vrhuncev, ki so kot ustvarjeni za žive nastope. Komad Doing It To Death je tako tudi v soboto ob bolj umirjeni ljubljenki občinstva Baby Says s predhodnega albuma v močni konkurenci predstavljal najbolj nepozaben trenutek večera.

Po drugi strani pa je The Kills res tudi eden tistih bendov, pri katerih ti vsak sogovornik navrže nek drug njemu najljubši komad, kar je tokrat pomenilo, da v dramaturškem loku koncerta ni bilo resnih nihanj in smo bili izpostavljeni enoinpolurni intenzivni, prijetno prepoteni izkušnji. Ob tem je lahko impresiven tudi seznam skladb, ki jih niti nismo dočakali, saj ta med drugim vključuje bendove hit single Future Starts Slow, Satellite, Last Day of Magic in Cheap and Cheerful, hkrati pa je bila presenetljivo močno zastopana zgodnja faza bendove kariere, ki je ob koncu glavnega dela nastopa strasti umirjala npr. s počasnejšo Monkey 23. Na slednjo se je zvočno navezal novejši komad That Love, ki ga je Mosshart po vrnitvi na oder za uvod v obsežen bis odigrala sama in s tem ponudila asociacijo na hrvaško kantavtorico Lovely Quinces, ki je pred nastopom The Kills precej uspešno ogrela ozračje v dvorani in se je izkazala za primerno izbiro, pa čeprav nekateri novejši komadi še ne pustijo globljega vtisa in morda v tok nastopa vnašajo premalo dinamike.

Ob koncertu The Kills je namreč izstopala prav osvežujoča razgibanost, h kateri poleg kitare, ki jo v roke občasno vzame tudi Alison in sintov, ki jih občasno zasede Jamie, zadnje leto ali dve pripomoreta še bobnar in klaviaturist/basist. Slednja sta se izkazala za precej zanesljivo, energično podporo nastopu, hkrati pa ob duovi izjemni karizmi in kemiji ter Hincevim vse jasnejšim, dostopnejšim, pa še vedno edinstvenim kitarskim zvokom res v nobenem trenutku nista pomenila več kot to. Kljub temu je v primerjavi s starejšimi koncerti najbrž prav prisotnost živega bobnanja eden izmed tistih elementov, ki nastope The Kills spreminjajo v še bolj trajne in koherentne izkušnje.

To izkušnjo je občinstvo znalo ceniti in je k njej kot pri vseh izstopajočih koncertih dodajalo svoj delež ter s tem očitno precej navdušilo tudi bend. Prav to je najbrž tudi razlog, da sta Jamie in Alison po vrnitvi na oder kar na željo ene izmed fanic iz prvih vrst odigrala priljubljeno melanholijo The Last Goodbye. Tako se je torej potrdil vtis, da bi si fani gotovo želeli slišati še kak drug komad, težko pa bi sicer od dua pričakovali daljši, bolj energičen ali bolj predan koncert. Da ne gre le za še enega izmed datumov turneje velikega benda, temveč za težko pričakovano osvajanje novih teritorijev, se je morda videlo tudi po duovih in predvsem pevkinih navdušenih Instagram objavah iz dni pred in ur po koncertu, hkrati pa tudi hrvaški fani in mediji koncert izpostavljajo kot nov presežek te že tako presežkov polne sezone in pogled že obračajo v gotovo ne preveč oddaljeno prihodnost, ko bosta Jamie in Alison te konce obiskala naslednjič. Ko sta nas po svojem značilnem kitarsko-napadalnem komadu No Wow srečno izmučene prepustila deževni zagrebški noči se je večini prisotnih gotovo zdelo, da ta zbogom pač ni mogel biti zadnji.