Park pred vilo Herberstein, Velenje, 16. 7. 2013

Kot po drugih slovenskih krajih se tudi v Velenju čez poletje ekstenzivno dogaja glasbeno kulturni program. Če da kraj kaj nase, ima pač svoj poletni festival in vsaj v tem času se domačemu prebivalstvu ter lokalnim kulturnim delavcem lahko kompenzira siceršnje mrtvilo čez preostale tri letne čase. Zdi se, da se dandanes za mobilizacijo ljudstva terja predvsem ugodne klimatske pogoje in tedaj se interes po glasbeni konsumpciji zazdi še kar živahen, kot dobra taktična odločitev programske selekcije pa se navadno še posebej dobro izkažejo t.i. world muzike. Po eni strani ustrezajo imperativu, da se javna sredstva porabi za hoch kulturo, po drugi strani pa s svojo ljudsko komponento vseeno pritegnejo neko dostojno maso publike. 

V takšnem produkcijskem kompletu so se včeraj nad Velenjem, v parku pred Vilo Herberstein, znašli legendarni judovski godci The Klezmatics. Ambient je bil vrhunski, z lično vilo nasproti odra, za njim in tam malo nižje pod hribom pa je izza drevesa gledal z mesecem ožarjen stanovanjski blok. Človek si ni mogel kaj, da se ne bi spomnil na aristokratsko gospodo, ki je njega dni v tem parku nad mestom prav gotovo tudi sama gostila godce. Asociacijo je verjetno porodila postavitev sedišč in miz, saj je bila zgornja terasa namenjena korporativnim lastnikom vile, nekaj nižje pa so eno malce dvignjeno vrsto namenili občinskim veljakom. Slednja poteza je vašemu piscu malček stopila na žulj, saj so občinska sredstva pač ljudska sredstva in ne nek mecenski prispevek, ki bi ga velikodušno delili vrli župan, zainteresirani uradniki ter prilično spremstvo.

Pa pustimo to. Na odru je vendarle godla šesterica, ki že slabih 30 let špila blazno fino in hudo originalno muziko. Pri nas so – izvzemši lanski slabo publiciran nastop v Kopru - The Klezmatics nazadnje kar nekajkrat špilali na sredini 90h. Tedaj je bilo ob njih še moč voditi zgodbo o preporodu klezmerja, neke vrste judovske inštrumentalne godbe, ki je v velikem slogu vstopila med popularne glasbe sveta tam nekje v začetku osemdesetih in ki so jo verjetno daleč najbolj suvereno in avtorsko razvijali prav The Klezmatics. Zasedba harmonike, trobente, klarineta, violine ter ritem sekcije je skozi lestvice ter druge glasbene koordinate klezmerja žgala jazz s kopico rokenrola in že tedaj so bili precej daleč od tradicionalnih godcev, ki so njega dni ozvočevali poroke med Judi srednje Evrope.

Od tistega drugogodbaškega špila je že precej težje govoriti o klezmerju kot njihovem primarnem izrazu, saj so se na sledečih albumih začeli baviti še s t.i. jidiš muziko, pa s hasidskim glasbenim jezikom ter z drugimi izrazi judovske kulture. Kar dobro so skrenili s poti klezmerja in za časa njihove z Grammyjem ovenčane plošče predelav Woodya Guthrieja je bil njihov zvok že dodobra osamosvojen in avtonomen.

Od tega zadnjega albuma nove muzike je minilo že sedem let in z izjemo dveh svežih komadov, ki se jima sicer vidi, da potrebujeta še čisto malo studijskega peglanja, so na odru včeraj pretežno predstavljali glasbo iz zadnjih 15 let. Scenosled je bil nekoliko predvidljiv, muzika pač, ki so jo zbrali že na svojem Live in Town Hall albumu in ki jo – sodeč po piščevem zadnjem stiku z njimi – pač špilajo po svojih evropskih turnejah. Tekom bolj drvečih komadov, ki so kar močno učvrščeni v balkanskem ritmu in melodiki, si predvsem trobentač Frak London ter klarinetist in saksofonist Matt Darriau privoščita nekaj improviziranja na variacijah, ki pa sorazmerno skromno divergirajo od varnega pristana in so z ozirom na druge projekte trobentača Franka Londona precej konzervativno premočrtni. Te nasledijo bolj melanholični komadi s fantastičnim, povsem izvenserijskim vokalom Lorina Sklamberga, nato je na lagerju še nekaj poročnih deralic in v tem valovanju dalje. Baje uro in pol dolg nastop je bil za res fino atmosfero, ki sta jo stvarila odličen ambient ter topel poletni večer, sploh pa za njihov opus hitoidnega materiala povsem prekratek. Komadi Klezmaticsov so namreč karakterni, z močnimi melodijami refrenov ter zelo heterogenim spektrom žanrskih premen in vsaj za prvo silo sprejemljiv pregled opusa – kar njihovi koncerti nenazadnje so – bi terjal še precej daljši večer.

Če bi muziki, ki se je igrala včeraj, skušal določiti neko rdečo nit in z besedo uloviti specifičnost izraza Klezmaticsov, bi temu dejal kar židovski soul. Da je temu tako, gre najprvo pripisati vokalistu Sklambergu, saj je njegova tehnika vokalnega podajanja močno oplojena z gospelom, soulom ter celo angleškim in irskim folkom, pri čemer petje v nekoliko robatem jeziku jidiš vse to sprevrže v nekaj povsem svojega in s kanec čudaškim falzetom občasno spomni na samega Antonyja Hegartyja. Od preostalega dela šesterice je bilo včeraj izstopajočih momentov nekaj manj in še posebej pihalca sta se morda preveč držala nazaj. Njuni tako odrov Guče kot The Knitting Factoryja vredni potenciali so bili včeraj pač adaptirani na manj žurersko in vihravo obarvan modus večera. Za takšne reči bi jih bilo nemara bolj smiselno res slišati na kakšni poroki, kjer občasno še vedno zašpilajo.

A za prvo silo je, roko na srce, pri tako vrhunskem pop bendu fenomenalna izkušnja tudi že en običajen rutiniran nastop. Večina hitov je prišla na vrsto, odigrani so bili z obilico humorja, topla odrska komunikacija s publiko pa je slednjo presenetljivo hitro interpelirala v ploskanje po ritmu in celo nekaj sramežljivega petja. Lahko se skratka reče, da je večer po zapovedih poletnega lokalnega festivala prav fino uspel in da so tudi po kriterijih vašega RŠ pisuna Klezmaticsi še vedno kunšten bend in še kako vredni romanja na Savinjsko.