Kino Šiška, 14. 2. 2013

The Raveonettes morda niso najboljša skandinavska rockovska skupina, toda kitarist in pevec Sune Rose Wagner ter basistka in pevka Sharin Foo zelo dobro vesta nekaj stvari o rock'n'rollu in se zelo lepo držita osnovnih naukov velikih rock'n'roll modrecev. Najprej tega, da so pesmi v rock'n'rollu kratke in da nagovarjajo pozornost poslušalcev maksimalno tri minute. To je klasičen rock'n'roll format. To je format trajanja singla in v teh treh minutah lahko skupina pove in pokaže veliko. Kot drugo, da je rock'n'roll enostaven, ne nujno preprost, pač pa enostaven in direkten. Saj veste, angleška beseda KISS je lahko tudi okrajšava za izraz »Keep it simple stupid«. Tudi tega so se držali. Kot tretje, da morajo biti stvari zanimive, dinamične in kar se da zabavne. In tudi tega so se držali. Buddy Holly bi bil zares vesel, če bi jih videl včeraj, kajti vse našteto in še marsikaj drugega, povezanega z nauki rock'n'rolla nove dobe, sta Sune in Sharin, ki dobrih deset let igrata skupaj, včeraj prikazala pred presenetljivo lepo zapolnjeno veliko dvorano Kina Šiška na relativno kratkem, a zato toliko bolj valentinovsko sladkem koncertu, ki je presegel moja osebna pričakovanja.

Z The Raveonettes sem se srečal na začetku njune kariere, ko sta imela za seboj mini album Whip It On, pred vrati pa je bil album The Chain Gang of Love. Na odru festivala v Readingu sta nastopala v družbi bobnarja in dodatnega kitarista in sta v tistem delu repertoarja izven bolj spevnih pesmi zvenela rahlo monotono. Osem let kasneje, četudi zadnje čase snemata albume, ki se manj naslanjajo na surf rockersko in klasično rock'n'rollersko tradicijo in bolj na velvetovsko-spectorjevsko-sonic-youthovsko zvočno steno in tako tudi pišeta počasnejše pesmi, sta Sune in Sharin dvignila raven svoje koncertne izvedbe ter zložila zelo zabavno predstavico rock'n'rolla in noise popa, ki ima inteligentno določeno notranjo dinamiko.

V zasedbi The Raveonettes je kot dodatni član le še nujni bobnar, ki bi ga glede na to, kako je igral včeraj, po rami potrepljala Bobby Gillespie iz Jesus and Mary Chain in Nick Knox iz The Cramps. Sharin v dobri polovici pesmi igra šeststrunsko kitaro, na bas kitaro se izmenjujeta ali pa basovsko linijo spuščata iz ene izmed škatlic, ko oba igrata kitaro. Pesmi v živo so kratke, jedrnate, morda še bolj kot na ploščah in s prelivi glasnega kitarskega fuzza in distorzije zvenijo organsko in živo, malo pojeta v duetu, malo pa se izmenjujeta pri osrednjem vokalu, kar daje učinek, da je enkrat v ospredju moška, drugič pa ženska energija, izmenjujeta se tudi pri kitarskih vlogah, znata pa izpeljati tudi akustično folk pop točko brez bobna ali pa se podati v počasni hrupni garažno psihedelični trušč, in vendar z občutkom za trenutek vrnitve v pravem trenutku. Sune ni nek pevec, deluje, da s svojim letargičnim slogom petja oponaša Sharin, ki poje v dekliškem slogu Velvetov, toda Sune zna delati glasbo. The Raveonettes ne skrivata svojih vzornikov, ki so zato v njuni glasbi zelo jasno prepoznavni – Sune je velik fan surf glasbe, Buddyja Hollyja, Boba Dylana in Sonic Youth, Sharin pa je ljubiteljica The Beatles in Velvet Underground, oba skupaj pa velika ljubitelja Jesus and Mary Chain, ampak bolj kot oponašanje lahko slišimo, da sta se držala naukov teh glasbenikov, stilsko pa sta te vzore stopila v slog, ki ga znata nositi in prepričljivo izražati. The Raveonettes so bend, ki po desetih letih delovanja ve, od kod prihaja, in ve, kako se bo razvijal naprej. 

Bilo je kratko in sladko.