Menza pri koritu, 17. 5. 2013

V Menzi pri koritu je bil ta petek rockersko obarvan, FV Music je namreč na oder povabil dva domača benda in belgijske goste Driving Dead Girl. Koncertni nastop je bil zazrt predvsem v slovenski zasedbi Kicks Of Ike Turner in The Real Things, tuji gostje pa so po predstavitvi domačih bendov ponudili glasno rockersko zabavo. Kar je na petkov večer privabilo publiko, je bila verjetno radovednost preveriti, kako so slišati The Real Things na odru. Čeprav gre za že znano ime na domači rockerski sceni, saj so aktivni že vse od leta 2005 in so opozorili nase že na mnogih nastopih, je bil njihov včerajšnji nastop poseben, predstavili so namreč svoj prvi album Speak The Same Language. Ob tem pa je koncert ponudil še eno novost, in sicer bend Kicks Of Ike Turner, ki predstavlja novo rockersko silo na domači glasbeni sceni.

A zdi se, da je pred novo nastalim bendom še dolga pot. Vsekakor pozdravljamo nove ideje, ki se sestavijo skozi kitarsko formo in tako ponujajo osvežitev na domači rockerski sceni. Ta se že dolgo časa bori in zvija v klobčiču muk, saj le poredkoma navrže kakšno novo ime, ki bi osvežilo slovensko rockersko okolje. Ravno zaradi tega smo s toliko večjim zanimanjem preverili novo zasedbo, ki ima hkrati povezavo z bolj plodovitim obdobjem kitarske domače glasbe. V Kicks Of Ike Turner namreč na kitari igra Dule Teslić, ki se ga spomnimo še iz zasedbe Dicky B. Hardy. V njihov nastop je z raznolikimi prijemi od wah-wah efektov, razigranih solaž do trših ritmov vnašal raznovrstnost in žanrsko izmuzljivost. Ob tem sta mu podlago ponujala basist in bonar, tako da je inštrumentalna trojica proizvajala čvrst zvok, ki pa je praviloma doživljal glasbeni razvoj skozi igrive kitarske vložke. A bendu se prav tako pozna, da je razmeroma mlad, predvsem pevkin vokal se je zdel preveč neizrazit in premalo neposreden. To bi lahko bil tudi splošni vtis skupine, saj je bila dostikrat preveč oddaljena od publike. A kljub temu so Kicks Of Ike Turner ponudili zanimivo zvočno izkušnjo, predvsem zaradi sodelovanja ritmične sekcije in raznolike  kitarske forme. 

Petkov večer se je vrtel predvsem okoli The Real Things, saj so predstavili svojo prvo ploščo Speak The Same Language. V spominu so še njihovi pretekli nastopi, ko je imel bend razigrano rockersko držo z mnogimi odrskimi norčijami, verjetno so temu botrovala tudi mlada leta glasbenikov. A tokrat je bil bend v drugačni obliki, predvsem na začetku koncerta ni bilo videti odrske razposajenosti. Je pa bilo očitno, da je skupina prišla iz studia, in tak je bil tudi njihov zvok. Trdno in čvrsto, z dobro dodelanim zvokom, so odprli svoj nastop, postavljeni direktno pred publiko. Ta frontalni napad je deloval prepričljivo in vidi se, da je skupine združila leta medsebojnih preigravanj, zrelost, ki iz tega izhaja, in premišljeno studijsko izkušnjo. Kitarski dialogi so bili točni in osredotočeni, ob tem pa nista trpeli mehkoba in dinamika igranja. In tekom koncerta se je njihova forma vedno bolj širila v razigranost in dinamičnost. V nastopu so izvrstno predstavili prvo ploščo, ki pa smo jo čakali predolgo časa. The Real Things so se tako znašli v smešnem položaju - obstajajo namreč tako dolgo, da bi se lahko podali v novo glasbeno poglavje, a so hkrati na točki studijskega prvenca. To je seveda nadvse dobrodošla pridobitev domače glasbene scene, a se ne moremo znebiti občutka, da bi ta plošča morala doživeti predstavitveni koncert že kakšno leto prej.

Kot zadnji so na oder prišli Driving Dead Girl, ki prihajajo iz Belgije. Zvočno so imeli najbolj dovršen in izdelan koncert, saj je nastop združeval čvrsto formo in nadvse gibljive, včasih skoraj plesne podobe. Predstavili so se kot zvočni hibrid, saj so bili na trenutke slišati kot kitarski motor, hkrati pa je njihova plesnost ponujala dinamično in gibljivo podobo. Ob tem ni presenetljivo dejstvo, da so se spečali z Jimom Diamondom, detroitskim producentom, ki se ga spomnimo še iz zasedbe The Dirtbombs. Podobno raznolik, a vedno gibljiv zvok so gojili Driving Dead Girl, saj so združevali pankovsko nabritost, plesno dinamičnost in kotaleče rock'n'roll podvozje. Bend je deloval uigrano in povezano, predvsem pa gre izpostaviti bobnarja, ki je še enkrat dokazal, kako pomemben element v bendu je. Dostikrat so pesmi vsebovale dolge inštrumentalne vložke, ki so izhajali iz enakomerne, a hkrati gibljive bobnarske forme, na katero so se naslanjali ostali člani zasedbe. Koncert Driving Dead Girl se je tako zaključil v energični in zelo dinamični zvočni podobi.

Petkov večer v Menzi je bil osredotočen predvsem na novosti v domačem rockerskem okolju. Kicks Of Ike Turner so se pokazali kot zanimiva skupina, ki premore zadosti igrivosti in glasbenih nadgrajevanj, da navduši publiko. Hkrati pa gre za novo zasedbo, ki mora še dodatno strniti in dograditi svoj zvok. Nasprotno temu so The Real Things prepričali s povezovanjem kitarske razposajenosti v čvrsto in zrelo podobo. V njihovem nastopu je bilo čutiti, da je bend prišel s snemanja studijske plošče, saj so vsebovali bistveno bolj dodelan zvok. Po tem predstavitvenem delu domačih novosti pa so belgijski Driving Dead Girl zaključili v hibridu plesnosti in podmazanih kitarskih ritmov.