Začelo se je eno izmed bolj razburljivih ljubljanskih koncertnih poletij v zadnjem času. Vsaj za ljubitelje treh izbrano oblečenih bandov, ki so tako ali drugače povezani z New Yorkom in katerih branža indie rocka bazira na nekakšni resignirani grenkobnosti. Interpol in The National bomo v prihodnjih mesecih videli v Križankah, včeraj pa so, kot prvi izmed trojice, Kino Šiška obiskali The Walkmen.

Kot predskupina so nastopili škofjeloški mladeniči Arhibald Arhibaldovich. Dvome, ki jih je vzbudilo malce neposrečeno ime zasedbe, so popolnoma razblinili že na samem začetku. Fantje preigravajo svojevrsten, zabaven, plesen in razgiban indie, ki se prav zaradi raznolikosti in zanimivosti pogosto izmika tej ohlapni žanrski oznaki. Močni so tako instrumentalno kot vokalno, vzporednice med njimi in bolj znanimi bandi pa bi lahko vlekli na obeh straneh luže. V pesmih se tako slišijo sledi Surfer Blood in The Kooks, vseeno pa Arhibald Arhibaldovich v svojo glasbo vključujejo dovolj idiosinkratičnih elementov, da se oddvojijo od sivega povprečja. Gre za skupino, ki ima ogromno potenciala, saj je ena redkih, ki ji uspeva pri pisanju spevnih rokenrol komadov in pri ravno pravšnjem izvenžanrskem brkljanju, ki teh komadov ne poruši. Barely Modern so torej končno dobili pravo konkurenco. Sedaj pa le še kakšen demo, pa bo.

Žanrsko uokvirjanje glasbe The Walkmen lahko kaj hitro postane precej naporno opravilo. Zakaj si ne bi stvari olajšali in jim preprosto rekli rokenrol? Kaj drugega jim niti ne pritiče, ko jih vidimo same prenašati težko opremo in prodajati merchandise, ali pa, ko izvemo, da so z nizkocenovnim letom iz Anglije v naše konce prileteli le za dotični koncert.

Na oder so prišli v svojem slogu. Brez pompa, umirjeno in v suknjičih, seveda! Zdi se, da se v svoji koži še nikoli niso počutili tako dobro in samozavestno. Sicer že dobro desetletje izjemno uspešno plavajo v vodah grenkosladkega rokenrola, ki je na trenutke epsko ekstatičen, na trenutke pa ironično rezerviran, a zdi se, da so z zadnjima dvema ploščama res našli svoje območje lagodja. Prav z You & Me ter Lisbon smo imeli priložnost slišati največ pesmi, umanjkali pa niso niti najbolj poznani komadi s prve plošče in z Bows + Arrows. Predstavljeni sta bili tudi dve novi pesmi. Tisto bolj povprečno The Walkmen v živo igrajo že kar nekaj časa, otvoritveni biser, ki ga je frontman Hamilton Leithauser odigral kar sam, pa je še povsem svež. Prav Leithauser je bil tisti, ki si je, precej upravičeno, prislužil največ pozornosti sicer klasično lakonične ljubljanske publike. Svoje vokalne sposobnosti je razkazoval z maničnimi kriki proti koncu 'In The New Year' in 'All Hands And The Cook', spet drugič pa skulirano prepeval ''I am a good man by any count'' v novejši Juveniles. Zvočna kulisa, za katero so skrbeli ostali člani banda s svojimi značilnimi vintage inštrumenti, je do izraza prišla redkeje, še najbolj pa v popolnoma uničevalnem kitarskem napadu zdaj že legendarne 'The Rat', ki je, po pričakovanju, požela najglasnejši aplavz večera. Odrski nastop je bil izrazito minimalističen, kar se za tako skupino tudi spodobi, za zvok pa je bilo dobro poskrbljeno, motili so ga le prepogosti kliki fotoaparatov s strani nenormalno velikega števila profesionalnih fotografov pod odrom.

The Walkmen naj bi avgusta začeli s snemanjem nove plošče. Glede na slišano, so v vrhunski formi, tako da je vprašanje le, ali se bo stvar mogoče imenovala Ljubljana.