Klub Gromka, 9.10.2016

Sezona koncertov po tukajšnjem klubovju je že v polnem teku. Organizatorski kolektivi pridno skrbijo za to, da si pogosteje podčrtamo določene datume, sploh v koncertni gužvi letošnjega oktobra. Minulo nedeljo je Moonlee pričel novo sezono koncertov v klubu Gromka na Metelkovi, videli smo poljske post-rockerje Tides From Nebula in ameriške post-hardcorovce Milemarker. Poljake smo pretekli teden poslušali tudi v naši osrednji recenzentski oddaji z novim, letošnjim albumom Safehaven, s katerim nadaljujejo svoja prostrana širjenja ambientalnih, instrumentalnih kompozicij. Kot protiutež post-rock megli nedeljskega večera so s tršo in bolj surovo godbo večer otvorili Milemarker, ki sodijo med zanimivejše bende ameriške neodvisne scene.

Milemarker obstajajo že od leta 1997. Po enajstletni diskografski suši so letos povili album Overseas, ki je izšel pri No Idea Records. Že od samega začetka zasedba spaja udarne, minimalistično okleščene linije kitarskih glasb stare šole (predvsem tistih, ki jih lahko vzporejamo z založbo Dischord) z elektroniko, efektiranim vokaliziranjem in hitrejšimi plesnimi deli, ob katerih nemalokrat pride do zametkov zvočnosti industrial glasbe. Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da to počnejo izjemno lahkotno, dozdevno logično utečeno, skoraj kot - brez napora. Njihova pristnost se bolj kot skozi sproščeno vzdušje kaže skozi eksperimentiranje z vokalnimi linijami, premišljene kitarske obrate in odlične bobnarske vložke. Ob široki paleti vokalnih efektov pridejo tudi do vokoderja, s katerim ob gibljivih ritmih sintov spomnijo tudi denimo na glasbeno nenasitne Trans Am. Čeprav ima glavno vlogo pevca basist/klaviaturist Al Burian, si vloge vokalistov podajata še kitarist Dave Laney in Lena Kilkka za sintom. Na momente fugazijevsko hropeči glasovi prehajajo v zapomnljive napeve, ki jih bobnar Ezra Cale vedno znova začini s sočnimi poudarki. Milemarker so v iskreni interakciji s publiko neumorno nizali komade, večinoma nabrane z zadnjega albuma. Njihova fuzija zvokov enkrat bledo bolšči v surovo nažigaško preteklost, spet drugič pa prav »filingaško« futuristično stremi v prihodnost. Gotovo pa je k tokrat zares živahnemu vzdušju v Gromki veliko prispevalo dejstvo, da so Milemarker nastopili kar pod odrom, med ljudmi.

Tides From Nebula so v naši deželi v preteklosti že nastopali in kot se za atmosferični žanr post-rocka spodobi, jih je tudi tokrat spremil cel kup tehnikalij, s katerimi si pomagajo pri plastenju in teksturiranju zvokov. Poleg kitare, basa in bobnov sta bila na vsaki strani odra postavljena še sinta, s katerima sta kitarist in basist občasno še dograjevala zvočno krajinarstvo nad temelje že utečenih matric in lovljenja feedbacka. Okoli tria so bile postavljene navpične palice luči, ki so programirano svetile glede na potek in dinamiko komada, zdaj živo barvno utripajoče, drugič blago, pomirjujoče.

Glavno besedo tu ima seveda kitara Macieja Karbowskega, ki uvaja večino komadov in skozi »mašinerijo« efektov tudi dalje narekuje njihov potek. V bas linijah prevladuje osnovna forma, le redkokdaj sinkopirana ali zavajajoče odsekana. Bas pač skrbi za podstat kitarskim melodijam in niansiranju, ki v kombinaciji z dinamičnim bobnanjem predstavljajo rdečo nit vseh komadov. Ob čistejših, ubirajočih se delih, ki prevladujejo, pa ne manjka niti udarnih delov, ki mejijo na metalsko udrihanje in se skozi tanke, rezke odmeve vedno znova vračajo nazaj v umirjeno zvočno plovbo.

V nedeljo smo bili tako priča dvema različnima skupinama, raziskujočima v dve različne smeri. Po živčnih in surovih Milemarker, ki človeka »nahajpajo«, še mojstri plimovanja Tides From Nebula, ki poslušalca umirijo. Koncept, ki bi deloval tudi ob obrnjenem vrstnem redu. Seveda ob trenutni situaciji na Metelkovi tudi tokrat ni šlo brez obveznega obiska policije, ki te pričaka ob izhodu iz kluba. Morda bi organizatorji v nadaljnje lahko dežurni ekipi policajev razposlali vabila na guest listo in zraven dopisali: Začnemo točno!