Kino Šiška, 9. 11. 2016

Katedralo Kina Šiške sta sredin večer zasedli precej legendarni zasedbi Tindersticks in Amor Belhom Duo, ki si trenutno na skupni turneji delita odre in ju druži vsaj skupni imenovalec popa in indie rocka. Sicer kritiški besedi ne ravno hvaležna žanra, ki že dolgo zapadata v klišejska besedila in predvidljive strukture. Vendar pa ti dve zasedbi tako svojevrstno izstopata, da se v svojem romantičnem izpovedovanju iskreno in nikakor patetično dotikata, prečita in zaokrožata resnične ali izmišljene anekdote vsaj o ljubezni, samoti in hrepenenju.

Pričakovano sta svoj nastop začela Naïm Amor in Thomas Belhom francoske zasedbe Amor Belhom Duo, katere začetek sega v leto 1997, znana pa je tudi po sodelovanju s Calexico. Po petih letih delovanja, treh ploščah in nato približno štirinajstletnem premoru se je zasedba v tej postavi ponovno obudila iz mirovanja in se lotila skupnega ustvarjanja. V osnovi svojemu eksperimentalnemu oziroma avant popu oba dodajata šansonsko petje in ravno s tem ustvarjata pariško vzdušje. Po drugi strani pa z značilnimi kitarami in požvižgavanjem kažeta na vpliv ameriške folk glasbe in celo muzike iz vestrnov. Ker smernice komadov in samega nastopa niso popolnoma začrtane, pa lahko v svojem eksperimentalnem manevrskem prostoru svoje kompozicije puščata bolj ali manj odprte. Tako Amor skrbi za mehke kitarske disonance, medtem ko Belhom, ki pri kakšnem komadu ali delu komada igra tudi kitaro, kot tolkalist občasno poseže po neortodoksni ritmiki. Z looperjem za nasnemavanje ponekod še dodatno napolni zvočno krajino, na nekem mestu pa je vpadel celo z ritem napravo, s katero je poskrbel za krajšo diverzijo v elektronski beat.

Člana Amor Belhom Dua nam v relativno kratkem setu s svojimi subtilnimi prehodi iz komada v komad razen izjemoma nista dopuščala časa za ploskanje in za posledično potrditev uspešnega in izvirnega nastopa. Čeprav znata nastopiti tudi precej hrupno, pa sta tokrat v splošnem na večinoma sedeče poslušalstvo prenesla nežno vzdušje. V njem sta publiko pustila v čakalnici pričakovanja predstavitve nove, že desete dolgometražne mojstrovine zasedbe Tindersticks, poimenovane The Waiting Room. Komadi na njej niso samo izpiljeni in prežeti z izjemno čustveno naelektrenostjo, temveč so pospremljeni še s kratkimi filmi različnih režiserjev. O zadnji plošči pa si lahko več preberete tudi v eni od januarskih Tolp bumov Luke Zagoričnika.

Po takojšnji napolnitvi dvorane je bilo jasno, da je večina starih in novih privržencev prišla poslušat angleško zasedbo Tindersticks, kar glede na lovorike njihovega štiriindvajsetletnega kvalitetno nespremenljivega dokazovanja imenitnosti ne preseneča. In če sta Amor Belhom Duo pripravila nežno atmosfero, so Tindersticks dali pravi pomen ustvarjanju intime na velikem odru.

Njihov nastop in seveda v prvi vrsti glasba je uokvirjena med spremenljivki preprostosti in dovršenosti. Znotraj nepretenciozne aranžmajske zasnove si člani izmenično podajajo zvočne detajle, ki pa ne vsebujejo izstopajočih in dolgih solaž kitarista Neila Fraserja. Pogosteje gre namreč za raznolike nadrobnosti, ki so posledica raznih barv orgel klaviaturista Davida Boulterja, zvončkov, različnih vrst kitar in nenazadnje ropotulj. Pevec in kitarist Stuart Staples prav tako s svojim petjem ne posiljuje s patetičnostjo, temveč s preprosto melodiko in globokim čustvenim nabojem prežeto besedno interpretacijo zaokrožuje zvočno podobo zasedbe, na nekaterih mestih pa njegove stihe podvajata še basist Dan McKinna in bobnar Earl Harvin.

V tej luči so se prikazali tudi na tokratnem koncertu, na katerem nas je Staples s svojo nevsiljivo, a intenzivno odrsko prezenco omiljeno vodil čez zadnji album The Waiting Room, katerega komadi niso poželi najmočnejših aplavzov, temveč enakovredno odobravanje. Recimo pa, da so vseeno malce izstopale začetna hrepeneča Second Chance Man, bolj basovska in funkyjaška Were We Once Lovers? in lenobno čakajoča balada Hey Lucinda. Slednja je v originalu duet, če ne kar poustvarjen pogovor med pokojno Lhaso de Sela in Staplesom, ki morda na tem mestu pridobi celo malce Cohenovsko razsežnost. Nenazadnje pa se je Staplesov vokal najbolje izrazil še v interpretaciji temačne in skoraj ječave We Are Dreamers, v kateri si besedilo deli s pevko Savages, ki pa je tudi v odsotnosti nismo pogrešali. In čeprav so v posnetih verzijah dodani še mnogi prijetni detajli pihal, trobil ali godal, zasedbi Tindersticks v živo ne umanjka prav nič. V bisu so piko na i dodali še z izvedbama starejših komadov s plošče Waiting For The Moon, in sicer Sometimes It Hurts in My Oblivion, ki sta nas pustila sicer zadovoljne, a vendar glasno moledujoče po še.

Na nek način Tindersticks zvenijo melanholično, a bolj kot v nesmiselno kopanje v preteklost in premlevanje bolj cenjenih starih izkušenj nas poglabljajo v stanje zavedanja sedanjega momenta. Na nek način smo vedno znova z vsakim komadom obstali v vakuumu danega časa in prostora. V harmonično inštrumentalno prepletanje in romantično izjavljanje so intervenirali zgolj nenadzorovani ploski in spontani vzkliki s svetlo-temačnim občutjem napolnjenih poslušalcev. Če proti relativno končnemu delu koncerta ne bi zapihljala hladna klima in se znan obraz ne bi obrnil proti avtorici recenzije, rekoč: ˝Is the whole Kino Šiška on drugs or what?˝, bi ta vakuum trajal in trajal. Na tem mestu, ko so ravno igrali tiho naslovno skladbo The Waiting Room, se je prvič zgodil moment šepetanja, oziranja po prostoru in zavedanja medsebojne vznesenosti, če ne kar zasvojenosti poslušalcev.

Po pričevanjih so Tindersticks s svojimi prejšnjimi tremi nastopi že potrdili svoj sloves živega benda, s tem zadnjim pa med našim domačim poslušalstvom dodatno zakoličili pozitivno ime zasedbe. Ne glede na spremembe v postavi in bolj ali manj izrazite glasbene odklone skozi leta Tindersticks še vedno podaja nezanemarljivo subtilno zvočno izkušnjo. Na nek način pa smo imeli srečo, da je Thomas Belhom iz Amor Belhom Dua kot bobnar sodeloval s Tindersticks, saj smo tako dobili še kratko-sladki nastop uvodnega dueta z materialom, ki bo baje v obliki plošče luč ugledal naslednje leto.