Klub CD, 26. 2. 2013

»O jebemtiš, tole je preveč meščanska scena zame,« si je mislil vaš recenzent po prihodu v dobro napolnjen in lepo oblečen Klub Cankarjevega doma. Malo bolj etno ali pop nastopi namreč opazno razširijo običajen nabor publike Cankarjevih torkov in človek se pač navadi, da je ob teh večerih drobec skepse kar na mestu. Če je nastop dober, se slednja tako ali tako hitro razblini in res je že uvodni komad nastopajočih odpihnil tako skepso kot tudi nekoliko vsiljiv vonj parfuma, ki se je motal po zraku. 

Tori trio, se pravi zasedba, ki smo jo poslušali v torek, so Jure Tori na harmoniki, pa priznani graški basist Ewald Oberleitner ter argentinec Eduardo Contizanetti na kitari. Gre za sorazmerno novo zasedbo, saj je Contizanetti postal njen član šele pred kakim letom, ko so se v nekem italijanskem klubu Winecafe – po katerem se imenuje tudi njihova nova plošča - vsi trije glasbeniki znašli na istem odru. Sodelovanje Ewalda in Torija ima nekoliko daljšo zgodovino in z njo so nastop tudi otvorili. Odigrali so namreč dva komada s plošče, ki sta jo še kot duo leta 2006 izdala Tori in Oberleitner.

Glasba s tiste plošče, ki ima že prepoznavno Torijev stil tangoidnega etnojazza, naphanega z markantnimi melodijami, deluje nekam hermetično in nasičeno. Očitno jo je bilo torej treba osmisliti za nazaj, saj so v tokratni izvedbi funkcionirale fenomenalno. Z dodanim kitarskim zvenom so komadi nekako zadihali in pobegnili iz invazivnega objema harmonike, katero sedaj Tori igra neprimerno bolj niansirano, z večjim dinamičnim razponom in subtilnejšimi poudarki. Sam kitarist Eduardo Contizanetti je ton svoje kitare često barval z nenavadnejšimi prijemi in četudi nekaj bolj formulaičen, je bil še vedno razorožujoče všečen tudi Oberleitner, ki se je kot nek avstrijski Avishai Cohen, na katerega je večkrat spomnil, izredno melodično sprehajal po basu.

Po tem uvodu, kjer je trio konstatiral vsakega od treh članov kot precej enakopravne glasbenike, je sledila Argentinčeva kompozicija, ki se je namesto s tangom ukvarjala z bolj ambientalno in na kitaro osredotočeno zvočno krajino. Tekom naslednjega, živahnejšega in zelo karakternega komada je na oder stopil Jure Longyka, ki je karizmatično zrecitiral prvo od pesmi Rudija Medveda. V njeni esenci stoji petkova »fukat gremo« atmosfera oz. počutje in tako nastop Longyke kot spremljajoča glasba, enkrat pritajeno nemirna in drugič možato eruptivna, sta s tem komadom postavila nivo, po katerem se je sodilo preostanek večera.

Ta je bil še naprej v znamenju poezije Rudija Medveda, ki je pred nekaj leti izdal svoje pesmi v knjižni obliki, to izdajo pa je tedaj pospremil še s ploščkom interpretacij Poldeta Bibiča, ki ga je spremljal Jure Tori. Nekajkrat sta v tej zasedbi še nastopila, nakar je Bibič odšel pod rušo in Tori je te komade v glavnem interpretiral bolj abstraktno ter nekatere tudi izdal na predhodnih ploščkih. Na najnovejšem ploščku se je spet vrnil k besedam, ki jih je na tem nastopu interpretiral Longyka, ki je to vlogo odigral že na kar nekaj živih nastopih v preteklih letih. Naslednja pesem, ki so jo pokrili, je bila sicer nekam šibka oziroma kar preveč osladna, a je izredna korespondenca glasbe z besedilom to osladnost prevedla v izredno evokativno romantično atmosfero, ki je v končni fazi dobro funkcionirala.

Po še enem inštrumentalnem komadu je sledila pavza, po njej pa se je triu pridružil Marjan Bone, sicer pevec zasedbe Kvinton. Svoj nekoliko pozerski odrski nastop je suvereno izpeljal in Tori trio preselil v nekakšno tomwaitsovsko-vladokreslinsko špuro. Kreslinovski moment je komadom dodal ščepec klene slovenske popevkarske tradicije, Waitsovski jo je k sreči zabrisal, in zadeva je dobro funkcionirala, le raskavost glasu je nekoliko povozila samo besedilo. Eden od naslednjih komadov, v katerih je sodeloval Bone, se je že nekam sumljivo, pa pretežno uspešno gibal po tanki meji med sprejemljivo in povsem nesprejemljivo stranjo svojega evrovizijskega potenciala. Poleg skoraj - pa ne preveč - poprock komadov z Bonetom je drugi del zaznamovala še ena izvrstna in repetitivna kompozicija Eduarda Contizanettija, tokrat prav eksplicitno navdahnjena s flamenkom. Na oder se je spet vrnil tudi Longyka, ki pa v tem delu ter v bisu z bendom ni več ujel izrazne moči, kakršno je izkazal v prvih dveh interpretiranih pesmih. Nastop so zaključili po dveh 40-minutnih delih, kjer sta le kaka dva komada izzvenela nekam odveč, temu pa je sledil še sorazmerno dolg bis, ki k imaginativnemu uspehu samega večera ni dodatno prispeval.

A publika je bila bolj ali manj soglasno navdušena in prav res je škoda, da se na koncert ni oglasilo še več meščanskih kot tudi glasbeno zahtevnejših duš, saj je nedvomno šlo za enega najboljših nastopov, kar jih znotraj bolj sredinskega glasbenega izraza premorejo naši logi.