Žedno Uho Festival, Tvornica kulture, Zagreb, 4. 6. 2012

Festival Žedno Uho, ki se je letos odvijal v zagrebški Tvornici kulture se je zaključil na zanj najboljši način, s koncertom legendarne čikaške zasedbe Tortoise. Na letošnjem festivalu so med drugimi nastopili tudi Sleep in Tindersticks, hkrati pa so se letos spomnili ustanovitelja festivala Žedno uho ter založbe Earwing Records Ivice Baričeviča - Bare, ki je preminul deset let nazaj. Na plakatu je tako pomenljivo pisalo, da brez njega ne bi bilo ničesar. Bara je preko založbe in koncertne dejavnosti ustvaril vez s tedanjo čikaško sceno, bil soustanovitelj zasedb Rujan in Uzrujan, ki so skupaj z Lunar, Peach pit in ostalimi tvorili zvočna sotočja s čikaško sceno. Zato je zaključek festivala s kultnimi Tortoise toliko bolj pomenljiv. Še več, če razgrnemo jedro njihove glasbe, ki je včeraj zvenela z odra Tvornice kulture, bi lahko malce posplošeno celo zatrdili, da je programska zasnova festivala Žedno uho in bratskega festivala No Jazz festival velikokrat temeljila prav na žanrskih odtenkih, ki jih razbiramo iz njihove glasbe.

Ko so Tortoise l. 2004 prvič obiskali Zagreb, jih je zato razumljivo pričakala popolna evforija. Tokrat je bilo te bistveno manj, koncert je presenetljivo spremljalo zgolj okoli štiristo obiskovalcev. Morda gre to pripisati dejstvu, da je danes post rock bistveno bolj razpršena žanrska oznaka, ki se je hkrati utelesila predvsem v romantična ekspresivna kitarska brkljanja. Morda pa je k temu prispevalo tudi dejstvo, da so Tortoise na turneji brez aktualne plošče. Njihova zadnja namreč datira v l. 2009. Smo pa zato bili deležni neke krajše njihove ustvarjalne retrospektive, skozi katero se je še enkrat več izpostavilo predvsem dvoje: 1.) da so Tortoise v svoji glasbi bili vedno preveč zvedavi in nepredvidljivi, s tem pa glavni kreativci polja post rocka in 2.) da so to nepredvidljivost v zadnjih letih povsem ponotranjili in jo s tem spremenili v lastno nasprotje. Na srečo se je to dejstvo skozi pričujoči koncert delno spremenilo.

Zasedba Tortoise je v devetdesetih v marsičem s svojim delom predrugačila podobo sodobne rock glasbe, jo približala sami meji žanrske togosti, zrahljala njene strukture, tako na ravni zvoka kot prezentacije, s tem pa ustvarila samosvojo, gnetljivo zvočno podobo, ki so ji marsikateri skozi zagato poimenovali post rock. Skozi Tortoise se je na nek način kulminirala čikaška glasbena scena devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki je tedaj postavila Chicago v sam center zanimanj za aktualna in kreativna glasbena snovanja, snovanja Tortoise, njegovih članov in somišljenikov pa je resoniralo po celotni zemeljski obli. Skozi šest uradnih studijskih albumov, nekaj kompilacij in številnih malih plošč so Tortoise svojo podobo nenehno dograjevali, jo spreminjali in gnetli skozi eksperimentiranje z raznolikimi oddaljenimi žanrskimi stili, ki so jih mojstrsko posvojili. Pričujoči koncert, ki ni baziral na aktualni plošči, temveč je prej deloval kot potreba in užitek v muziciranju, preigravanju pesmi iz njihovega dosedanjega opusa, je izpostavil ravno slednje. Ob sprotnem spremljanju peterice v njihovi godbi skozi različne etape smo lahko spremljali osnovno matrico punk rocka in post hardcora, razgrajeno skozi različne izkušnje krautrockerskega mehaničnega pulza, faznih zamikov med toni in ritmi na sledi minimalizma, zvočnih gnetenj konkretne glasbe, dubovskih studijskih pršenj in redčenj zvočnih mas ter  prefinjenih jazzovskih improvizacij.  Vse to in še več Tortoise spojijo, razgradijo, predrugačijo in so-postavljajo v formi pesmi. Te so v živi izvedbi manj rigidne, matematične v svoji natančnosti. S tem dobijo bolj surovo, hreščečo podobo in izrazitejšo dinamiko, kar se nekaterim pesmim poda, drugim ne, predvsem tistim, ki slonijo na natančni izmenjavi ritmov skozi tolkalske melodije in ritme vibrafonov, ki seveda vedno spomnijo na dela Steva Reicha, vpeta v rockerski diskurz. Sintetično generirani zvoki sintetizatorjev zvoka in sekvencerjev postanejo bolj gibljivi, hrupnejši in bolj ekspresivni in služijo kot punktuacije v ritmičnem pulzu zasedbe.

Če kaj lahko, iz včerajšnjega nastopa Tortoise izvlečemo predvsem kontroliran pulz, ki skozi nenehno rotacijo petih glasbenikov na različnih glasbilih, od kitar, basa, sinthov, vibrafonov, do bobnov uide repetitivni zasnovi. Ta pulz, ki ga senčijo kitarske harmonske in hrupne improvizacije Jeffa Parkerja, šumi in zvoki elektronike ter melodije in ritmi vibrafonov, je skupni imenovalec, ki nosi intenzivnost nastopa. Nenehne rotacije glasbenikov ob vsaki pesmi so včasih lahko načele sam tempo in intenzivnost koncerta Tortoise. Tokrat je bilo teh nihanj malo, scenosled pesmi pa zadovoljiv. Tortoise so bili na odru izredno sproščeni, v lastnem muziciranju pa so vidno uživali. Ravno ta sproščenost, ki je resda včasih lahko delovala v pesmih tudi rahlo okorno, pa je bila glavna odlika koncerta. Skoznjo so razrahljali strukturo lastnih skladb in si s tem omogočili mestoma bolj navdahnjeno izvedbo. Pri tem je bil glavno gonilo koncerta predvsem John Herndon. Hkrati pa so to sproščenost v izvedbi Tortoise kljub vsemu zamejili. Učinek tega je dvojen: po eni strani so ohranili koherentnost skladb, po drugi pa se je včasih zdelo, da bi kakšen intenziven moment lahko prignali tudi dlje.  Prednost in pomanjkljivost hkrati torej, v ta vmesi prostor pa lahko postavimo tudi celoten včerajšnji koncert.

A Tortoise se kljub intenzivni naslonitvi na opojno tradicijo krautrocka v svoji glasbi niso nikoli prepuščali opojnosti trenutka. Za kaj takega so vse preveč kompleksni. Predvsem pa jim je tokrat v svoji glasbi skozi živi nastop uspelo predstaviti celovitost lastnega početja, ki ga lahko mirno postavimo ob bok eksperimentiranju brazilskih tropikalistov. Sproščenost ob izvajanju svoje glasbene preteklosti morda lahko slišimo tudi kot vzpostavljanje distance do nje. Zato morda lahko v prihodnosti od njih upravičeno ponovno pričakujemo še kakšen zasuk v ustvarjanju …