Klub Gromka, 10.5.2016

Foto: Aleš Rosa

Konkreten post rock band se pri nas ni ustavil že kar nekaj časa. Zadnja dva omembe vredna koncerta omenjenega žanra sta bila Mono in Russian Circles, ki sta se zgodila dobro leto nazaj v organizaciji Bube booking. In prav ŠKUC Buba v sodelovanju s Kiborgspužva Büking je znova glasbeno zalila to sušno obdobje z inštrumentalnimi, ambientalnimi melodijami. V torek sta namreč na odru Gromke nastopili zasedbi Toundra in Seul Océan. Toundra pa ne prihajajo iz Grenlandije ali Azije, temveč iz Madrida. Mediteranske tundre se tako nimamo kaj bati, več možnosti o nevarnih nevihtah in viharjih imajo domači Seul Océan, ki prihajajo iz Rovt blizu Logatca.

Prvi termin je tako pripadel Rovtarjem Seul Océan, ki so pravkar izdali svoj drugi kratkometražec »A l'ouest«. Kvartet prisega na inštrumentalne komade, polne ritmičnih preobratov, v katerih se menjujejo čistejši postrockerski deli z bolj udarnimi in tršimi, metalskimi agresijami, vse do progresivnih, na momente diskoidnih permutacij indie rocka. Očitno je, da zasedba deluje le krajši čas, saj jim kljub zanimivim zvočnim idejam in solidnem zvoku primanjkuje rutiniranega nastopanja. Pohvaliti gre predvsem komunikacijo kitar, kjer ne gre za metalsko harmoniziranje, ampak ima vsaka kitara svojo izrazito vlogo. Gre bolj za pogovor med njima, naj so to ponavljajoči se mirnejši prehodi ali distorzirane solo linije. Seveda Seul Océan ne odkrivajo tople vode, imajo pa trdne temelje, za katere je verjetno še prezgodaj nakazati smernico, kam se bodo gradili.

Toundra obstajajo od leta 2007 in kljub svojim štirim polnokrvnim izdajam so komaj po svoji predzadnji začeli svoj pohod po Evropi, kjer pridno polnijo raznorazna klubovja. Zakaj so napolnili tudi Gromko, je bilo vsem takoj jasno. Če so Rovtarji imeli soliden zvok, so Madridčani udarili še bolj glasno in razločno pod kontrolo svojega tonskega mojstra. Že od začetka nastopa so pokazali svojo kilometrino na odru, s komunikacijo na odru pa spravili publiko do prvih vrst in tako nizali svojo setlisto. Da post rock žanr ni le za panoramsko vožnjo v avtu, so dokazali z oblikovanjem ambientalnih, zvočnih zgodb, ki najbolj zablestijo v daljših komadih, s tem pa tudi dinamika in pa dramaturgija samega koncerta. Dramaturški lok se je kaj kmalu zlomil, ko so Španci s svojim nastopaštvom in pretiranim nagovarjanjem občinstva izgubili glasbeno rdečo nit nastopa – bili so skorajda preveč objestni. Seveda ne govorimo o dotičnemu žanru in obvezno žalostnemu in statičnemu nastopu, a vendarle sam performans izgubi tisto čutnost in zasanjanost, s katero so v začetku učinkovito gradili dinamiko nastopa. S tem pa ne gre dvomiti v njihovo strukturiranje komadov, obvladovanje inštrumentov in njihove idejne moči. Konec koncev pa je bila tudi naša publika rahlo zadržana, za razliko španske skupinice v prvih vrstah.

Toundra so na koncertu zaigrali predvsem komade iz zadnjega albuma »IV«, ki je izšel lanskega leta. Nastop se je končal z dvigom podlage 21th Century Schizoid Man legendarnih King Crimson, po katerem so se Madridčani tudi poslovili. Zanimiv večer vzponov in padcev, prikimavanj in nestrinjanj. Če si namesto špricerja natočimo čistega vina, lahko mirno zaključimo, da kljub vsem različnim mnenjem potrebujemo takšne koncerte, seveda v večji meri.