Channel Zero, 14. 9. 2013

Ekipa Footwerka nam je v Channel Zero pripeljala veterana čikaškega (ghetto) housea ter juka – danes footwork znanca in znanilca Traxmana.

Gre za eteričnega selektorja in producenta – v zadnjih dvajsetih letih enega stebrov dolgožive lokalne scene, ki je plesno muziko čikaškega geta peljala skozi zamazane in pospeševane variacije housa, z izvirnimi odvodi surovih 4/4 808 kickov in divjo sinkopirano igro perkusivnih zvenov; pripeljala pa jo je k sodobnosti odmevov Juke-a 21. stoletja, k po evoluciji skrajno pragmatični plesni glasbi, ki pa se na terenu izkaže kot nepredvidljiva norija – vzporednica plesnim bojem ter povezanim surovim življenskim okoliščinam getov. Traxman alias Cornelius Ferguson je tisti, ki znotraj scene najbolj eksistencialno stavi na „dušo“, na odmev, ki ekstazo footwork brzenja hladi z toplimi sempli soulovskih vokalov in prijetnega inštrumentala. Gre za inherenten prelom, ki tiči v nihanju tempa in vztrajnosti plesnega momenta.. ta pa se s footworkovim pohodom skozi aktualni svet klubske glasbe in samega klubovja kaže kot potencialno izvrsten posrednik k dinamiki plesišč, ki po svetu funkcionirajo zelo različno. Zato je bil sobotni večer - večer velikih pričakovanj in še večjega drajva k gibanju. Izkazalo se je zanimivo:

Okoli enajste večerne ure je duh dogodka že vzplamtel kar na dveh različnih koncih. Medtem ko je DJ Lavka vstajal izza mize na odru metelkovskega kluba je Traxman v Bikofeju ter skozi eter Radia Študent odsukal zgodnji DJ set (>> link). Ko je Lavka Channel Zero zračil z zelo kompaktno selekcijo footworka, je Traxman že zgodaj nakazal, da mu ni do glasbeno enosmernega nastopa, kar nenazadnje priča zgodovino plesa / glasbe njegovega „hooda“. Selekcija je bila zelo široka, tisti bolj razgiban hip-hop sleš elektro skozi čikaške house /juke matrice sleš še marsikej drugega – vse vsaj v bazi osrediščeno na pulzirajoč kick.. scratchanje surovo, a suvereno – ključno vertikalni dinamiki, mix pač temu primerno eklektičen..

Tako je ob njegovem vstopu v sukaško igro z odra Channel Zera zazevala kar konkretna luknja.. najprej luknja tišine zavoljo težav z opremo in potem še luknja odsotnosti 160 bpm gruvačine. V prvem delu seta nas je Traxman počastil z izjemno zgoščeno, na recimo dvajset sekund sekano selekcijo starega jazza, funka, soula in r'n'bja... Njegovo mixanje v tem delu je (relativno na celoten večer) še najbolj spomnilo na lanski footwork praznik s DJ-oma Rashadom in Spinnom v K4. Kot rezi v razjasnjujočem pomenu besede si kosi v takem setu sledijo v hiper-aktivnem nizanju, brez cross fade-a, pravzaprav brez kakšnega pravega mixanja. Dobe in ritme DJ poznavalsko uskladi glede na specifične muzikalne zahteve določenega trenutka določenega komada, konsistenca in dinamično pretakanje delujeta kolikor učinkuje filing s katerim sukač podloži perkusivno razmetavanje. Med CDJ mixanjem mlajše generacije čikaških DJ-ev in tem kar z gramofoni počne Traxman je velika razlika, a vsaj v režijski dinamiki setov se čuti eksplicitna podobnost.

No.. to zadnje velja vsaj dokler se sukač ne odloči za korak k plesalcem in empatično uteče set namenjen tudi plesalcem specifičnega plesišča. Traxman je po uvodu spet poprijel za mikrofon, nahajpal zbrane in si postavil izziv: „Check this out“. In zadel kar je ciljal. S selekcijo muzik iz različnih bazenov zgodovine klubkih plesnih glasb povezane skozi perkusivno podobo dveh desetletij evolucije pospešenega čikaškega ghetto housa / juka / footworka (Cajmere / Daft Punk) je razgrel množico, ki je skozi njegovo še vedno eklektično, ampak precej bolj linearno plasteno selekcijo žurala vseskozi raztegnjen high-speed (a po bpm-jih počasi, včasih tudi sunkovito nihajoč) set.

Ob koncu se je Traxmanu v miksu pridružil pobudnik DJ Bakto in poskrbel za presenetljiv vrhunec. Srečanje obeh gramofona veščih DJ-ev je naplavilo eksploziven moment ritmičnega razbijaštva na visokem številu udarcev, za nekaj deset minut sta Bakto in Traxman popolnoma prevzela vse prisotne, vključno z Some-1-Elsom, ki je imel ob ekstatičnem razpoloženju kar nekaj težav s koncentracijo za tehnično pripravo na svoje zaključno premetavanje.

Po kratkem in učinkovitem intermezzu je Traxman v miks in jam povabil še zdaj že pripravljenega Some-1-elsa, ki pa je s svojim živim Ableton sekljaštvom že nekoliko predaleč od sukaške logike čikaške plesne scene.. Traxman je nekaj časa vztrajal in poskušal.. ampak se počasi umaknil, saj je Some-1-else kot ponavadi suvereno zategnil uzdo in vidno zadovoljil njegove prezence in njegovega glasbenega divjaštva željno občinstvo, katerega je seveda pogostil tudi s par domačimi traperskimi hitiči. Večer je trajal dolgo v jutro, sam sem niti še ne tako izpraznjen prostor zapusti nekje proti pol sedmi uri zjutraj.

Channel Zero se je tokrat izkazal vsaj zadovoljivo, morda tudi po zaslugi nekolikšne zadržanosti z glasnostjo. Vendar je tu potrebno upoštevati vsaj še en element na katerega se je ljubljansko občinstvo plesnih muzik verjetno kar navadilo: prostorski element K4 namreč, ki s prehajanjem med floori in kadilnico omogoča nekoliko bolj prepihno plesišče. V svetlejšem in manj členjenem prostoru, ki je Channel Zero, je plesalec bolj nakopičen v žurajočo množico, bolj opazen je tudi element odločne prisotnosti uživanja alkohola in drog, ki hočeš nočeš vpliva na dinamiko prostora in dinamiko (plesnega) gibanja.

Ampak – žur je hudo uspel. Bil je to še en večer vsaj v ideji namenjen predvsem plesu in to plesu z nekom katerega mojstrstva s plesalcem ne gre pozabiti. Saj ga ne bomo, ne?