Menza pri koritu, 10. 2. 2014

V sklopu literarnega večera Prebranec se je ondan v Menzi pri koritu predstavil še čisto svež domači jazzovski trio Trojnik. Še čisto svež je tu sicer relativna trditev, saj so vsi trije sodelujoči glasbeniki stari znanci naših ušes in prav verjetno jih je bilo že večkrat moč slišati na istem odru. Kontrabasistu Tomažu Gromu sta bobnar Vid Drašler ter saksofonist Cene Resnik često delala družbo tudi na improvizacijskih delavnicah raziskava-refleksija, ki so na svoj način kar precej definirale glasbeno dogajanje na impro obrobjih zadnjih let.

Čeravno je to glasbeno okolje še dovolj kuriozno, pa je po svoje kar razveseljivo, da so fantje za potrebe tria Trojnik precej bolj direktno vstopili v polje jazza. Takšnega, komponiranega, ki precej odstopa od špure, kakršno je v zadnjem letu in pol predstavljal trio DKD, s katerim si Trojnik delijo bobnarja. Bistvena diveregenca so seveda kompozicije, ki si jih je trio izposodil iz starejšega repertoarja Tomaža Groma in jim vdahnil novo naravo. Skelet te narave so strukture, ki kje spomnijo na jazzovske pastiše Lounge Lizardov, spet drugje pa na z melodičnimi erupcijami prekinjana meandriranja kvarteta Davida S. Wara.

Ta asociacija zna kar često vznikniti ob igranju Ceneta Resnika, ki v triu nemara pusti najizrazitejši pečat svojega osebnega izraza. Njegovo igranje že v Cene Resnik Quartetu (ki ga, mimogrede, poslušamo v podlagi) večkrat spomni na rajnkega Coltranea, čigar duh se v glasbi Trojnika podi še precej bolj konkretno. Toplina in intimnost Traneove plošče Meditations je v tej zasedbi nekakšen leitmotiv, h kateremu se po vsaki posamezni ekspediciji v energično improvizacijo na koncu vendarle vrnejo. Kar se same energije in kinetičnega potenciala tiče, je tu bistven faktor Grom, ki s takim veseljem in zagretostjo prebira strune, da se celotna zadeva zazdi kot kompenzacija za vse tiste segmente njegovega ustvarjanja, kjer so preverjeni akordi strogo izogiban teritorij.

Ob vsem povedanem je verjetno moč razbrati, da so Trojnik zanimiva zadeva. Glede na ambicioznost projekta je moč tudi pričakovati, da bo Trojnik še nekaj časa špilal skupaj. Slednje je namreč kar nujno za to, da bo ta zanimiva zadeva dejansko realizirala svoj potencial. Da se ideje razvijejo in da se glasbeniki ugnezdijo v ta zvok in mu nekako prilagodijo svoj idejni svet. Zaenkrat se je namreč zdelo, da so stvari še nedorečene, ponekod premalo raznovrstne in da tudi ne udarijo tako intenzivno, kot bi lahko in kot bi tudi morale. Da ta precej intuitivna evalvacija verjetno drži, so po svoje pokazali tudi glasbeniki, ki so koncert fino, nepretenciozno zaključili že po dobre tričetrt ure. Češ, »work in progress, tule je pač ena od postaj, uživajte.« In smo.