Kino Šiška, Ljubljana, 11. 11. 2020

V sredo se je odvil spletni koncert Kina Šiška, kjer je nastopil mladi up slovenskih popevk, Tschimy Obenga. Kino Šiška je v novem obdobju spletnih koncertov opustil povezavo gledalcev z nastopajočim prek spletnih kamer na Zoomu ter se osredotočil predvsem na scenografijo. Ob devetih je na oder stopil Tschimy, oblečen v srednješolsko učiteljico, s črno lakiranimi nohti, šminko in oranžnim trakom, morda Franku Oceanu v poklon. Na svojem prvem koncertu je zapel in zamigal med obglavljenimi ovenčanimi lutkami.

Po uvodnem bengerju, ko se je Tschimy še lovil z DJ-em, ta pa z gumbom za glasnost, se je spustil hitič Hera. Tschimy je pel čez podlago, ki je vsebovala tako inštrumentalni del kot njegov vokal. Po koncu komada nam je namenil nekaj spretnih besed v špikerskem slogu - špikersko službo Radia Študent je celo izrecno naslovil. Takšne pavze v kantavtorski maniri so bile stalnica, vmešal je tudi kakšno šalo in skoraj vsakič kot svojo muzo navedel “osebo, ki bi jo res res rad imel, pa je ne moreš”. Kot prilogo nam je serviral priredbo skladbe YourGayThoughts z legendarnim semplom Zvezde, ki jo je čutno zavrtel v malo daljši intermezzo brez jasne zgradbe, a z močnim osebnim RnB-jevskim odtisom. Sledila sta komada Kobra in Žamet, nato pa smo dočakali Afterparty, ki je s čvrstim, razločnim besedilom nekako povezal celoten nastop. Tschimy nam je predstavil še en nov komad z močnejšim ritmom, se sprenevedal glede njegove izdaje, nato pa po krajši iskreni izpovedi z velikim zanosom zapel uvodno skladbo svoje nedavne plošče. Za naslovom Potihem se skriva glasnost te nežne skladbe, ki za razliko od predhodnih premakne zares kogarkoli. Tudi samega glasbenika, ki se je ob koncu le še izčrpan ulegel na oder in obmiroval.

Koncert je najverjetneje pustil močan vtis, ker je prebijal led domače glasbene in tudi odrske scene. Slednja je bila enotno zamišljena in dosledno izpeljana s kamerami, ki so se poigravale s kulisami. Morda je bil to nadomestek vizualnega stika prek Zooma, vsekakor pa se je nastop zdel zapečaten. Tschimy je bil v temnem prostoru ujet z lutkami in je poskušal navezati stik z nami prek zaslona. Ko nas je povabil, da roko približamo zaslonu, kot jo je on kameri, nas je zaščemelo v prstih, saj zasloni oddajajo toploto. Glasbenik je poskušal navezati stik z nami, a deloval vedno bolj ujet. 

Zvočna podoba žal ni bila tako dovršena kot scena. Že pri Heri se je zdelo, da glas v podlagi Tschimyja bolj moti, kot mu pomaga. Na trenutke je bil razglašen, največkrat malo prenizek in v teh trenutkih ga je lasten vokal, zlit s podlago, najverjetneje hudo motil. Priredba skladbe Zvezde je bila kljub zanimivosti za poslušalce zato težko poslušljiva, nižji toni so bili moteče netočni. Kobro je tehnično odpel bolje, izpostaviti pa je treba, da lomljenje glasu ne učinkuje vedno slabo, saj nastopu doda nekaj intenzitete. Pri zadnjih komadih se je sicer počasi uglasil ali pa ga je le podlaga preglasila dovolj, da smo lahko uživali v nežnem valovanju počasnih sintov. Ker je to uspešen recept za večerno groovanje, je nesmiselno navreči še kakšno kritiko jakosti glasu, poleg tega pa je bil to njegov prvi nastop. 

A če se glas da natrenirati, se tako imenovanega občutka za filing ne da. Seveda večina Tschimyjevih komadov pade v kategorijo rahlo osladnih domiselnih popevk. Kljub vsem hitom pa se je prav v zaključku koncerta skrival ključ do srca vseh, ki dvomijo o njegovem umetniškem potencialu. Skladba Potihem, ki je nastala med prvim valom korone in samoizolacije, je delovala - ne zamerite povsem subjektivni oceni - zelo iskreno. Tudi zvočno je komad enostaven, brez umetelnih pasaž, kar le še poudari njegovo sporočilo. Svoj vokal je lahko ločil od podlage in pel dvoglasno, v nekem trenutku spominjajoč celo na Fleet Foxes. Tschimy nam je uspešno posredoval občutke osamljenosti, ki so ga prevevali, in izpolnil visoka pričakovanja, ki jih je vzbudil z uvodom. Ko se je končno povsem utrudil in prepoten ulegel na tla, nas je morda celo malo presenetil. Do zdaj se je ves čas skrival za tančico spevnosti, humorne neposrednosti in bluzovskih vzgibov. Vse te zunanje vplive je končno odvrgel s sebe in se razgalil v najmočnejšem zanosu, ki ga je tokrat kazal z odrevenelostjo namesto s plesom. Sklepamo lahko, da zato, ker je bil presunjen. In če bi videli gledalce, lahko stavimo, da so bili presunjeni tudi oni.

Tschimyjev uvodni nastop se je začel nerodno, se opotekal, pobral in prav nič teatralno padel vznak. To je bilo dobro, a zares malce nepričakovano. Iz udobja naših kavčev je bilo težko zares verjeti sentimentalnim plesnim komadom s ponavljajočo se tematiko in sladkobnim prizvokom. Do izraza so zato prišli predvsem manj formulaični komadi, pa ne, da formula ne učinkuje. Zdi se, da nam je prav z najenostavnejšim pristopom pokazal, da misli resno, in na odru pustil delček svoje duše.