Arena, Dunaj, 30. 6. 2012

Če bi hoteli vleči vzporednice z dunajsko Areno na domačem terenu, bi se morali nujno – ne pa izključno - ustaviti vsaj pri ljubljanski Metelkovi. Ta je resda locirana skorajda sredi mesta in v neposredni bližini privlačnih turističnih kotičkov, a čez poletje žal koncertna ponudba v njenem okviru precej usahne. Da čas festivalov vzame svoj del obiskovalcev, je sicer jasno, verjetno pa bi tovrstna koncertna ponudba v preverjeno vročih dneh vendarle še koga privabila na Metelkovo. Koncert Trans Am na letnem vrtu Gala Hale pred dvema letoma je bil denimo prav prijetna osvežitev pretežno izpetega poletnega utripa Metelkove. Arena je sicer eno izmed mnogih dunajskih prizorišč, poleti pa kljub pestri festivalski ponudbi vseeno nudi solidno bero praviloma nekoliko glasnejših koncertov. Eden izmed teh se je odvil minulo soboto v njeni mali dvorani, poleg nje pa Arena premore še en večji koncertni prostor, prizorišče na prostem, nekaj pomožnih stavb in simpatično dvorišče, ki sploh ob koncertnih večerih vrvi od pisanega človeškega življa. Celoten kompleks vzbuja občutke domačnosti in zaslediti je mogoče tudi pomenljiv slogan »Entertainment and confrontation«. Torej, zabava, ki pa vendarle ni zamišljena le kot neizdelan hedonizem, ampak tudi neke sorte spopad. S sabo ali svetom, izbira je prepuščena posamezniku.

Sobotno dogajanje je poleg zastonjskih koncertov domačih zasedb, ki so se odvijali na dvorišču, vsaj med poznavalci veliko bolj zaznamovala težko pričakovana vrnitev newyorškega tria Unsane, ki se na turneji mudi s prav tako ameriškimi Big Business in Švedi Suma. V omenjeni mali dvorani so jo ob deveti večerni uri zagodli slednji in že ob tem nastopu je bilo jasno, da se z glasnostjo tisti večer ne bo varčevalo. Suma se gibljejo nekje v polju sodobnega sludge metala, ki so ga razvili iz prvotnega stonerskega in doom izraza ter velike ljubezni do zasedbe Melvins. Izrazno Suma nekoliko spominjajo na Neurosis ali pa dvojec Eagle Twin, čeprav so tokrat na odru žal delovali nekoliko preveč statično ali pa morda naveličano. Kljub temu so mleli, drobili in stiskali ter raztegovali svoj mogočni zvok znotraj nekaterih osnovnih žanrskih matric, česar jim ob silovitosti izraza niti ne gre očitati. Morda je še najbolj nerazumljiv del njihovega nastopa to, zakaj imajo v temi na odru skritega človeka, ki z računalnika v sproti nastajajočo glasbeno gmoto umešča vnaprej posnete posamezne zvočne izseke in drobce. Le kaj je takega storil ubogi računalničar, da si ne zasluži odrskih luči?

Precej bolj neposredni in hkrati neobremenjeni glede forme pa so Big Business. Dejavni so od leta 2004, takrat sicer še kot eksplozivni boben-bas duet v sestavi Coady Willis in Jarred Warren, ki zadnjih nekaj let predstavljata tudi ritmično opolnomočenje zasedbe Melvins in smo ju tako lahko že spoznali na njihovem oktobrskem koncertu v ljubljanski Cvetličarni. Tokrat so se predstavili kot trio z dodatnim kitaristom, ki že tako mogočnemu izrazu doda tisto dobrodošlo nadrobljeno dimenzijo, s tem pa že sicer privlačno mečkanje ter pretresanje notranjih organov in sluhovoda naredi še toliko bolj dinamično. Med člani benda gre za vidno in tudi občutno sinergijo, ki se je povsem naravno prenesla tudi na obiskovalce koncerta. V tej čudoviti zmesi kontroliranega hrupa bi bilo skorajda nepravično izpostavljati posamezne člane benda, če pa bi že morali koga, si največ pozornosti zasluži bobnar Coady Willis, tudi zaradi sklepnega dela večera.

Po kratkem in skrbno natempiranem premoru so se na odru v svojem nič kaj pompoznem, a vseeno nezgrešljivem stilu namreč zvrstili še Unsane. Bobnarja Vinnieja Signorellija, ki zaradi zdravstvenih težav že nekaj časa ne nastopa z njimi, je tako nadomestil kar Willis, ki se ni imel časa niti začeti ohlajati od predhodnega nastopa z Big Business. Če je bilo po prvi skladbi »Rat« prisotne še nekoliko skepse glede tega, kam je izginila zvočna ekstravaganca, ki sta jo bila deležna prva dva benda, se je kakršenkoli dvom razblinil takoj za tem. Najbrž obstaja izjemno majhno število koncertov, za katere bi lahko rekli, da so jih Unsane izpeljali nedostojno ali nespoštljivo in kljub temu, da je kitarist med petjem ves čas sproščeno pljuval slino v prve vrste, so tudi tokratni nastop izvedli globoko v polju popolnosti. Surovost ter neposredni tepež z emocijami, ki izvirajo predvsem iz sodobnega bivanja v kaotičnem mestu, kot je New York, podajajo Unsane na najmanj patetičen možen način. Curranov bas zveni, kot da bi nekdo z nadčloveško močjo drobil gigantske kristale in ta zvok bi lahko končal svet, če bi bilo treba, Willis po bobnih udriha tako natančno in mogočno, kot da je od tega odvisno njegovo življenje, Spencer pa preko te kataklizmične gmote drsi s prepričljivimi kitarskimi teksturami in občasnim orgličarskim vložkom, ki doda že tako očiščujoči izkušnji še nekakšno posebno razgibanost. Le njegov vokal se na trenutke nekoliko preveč utopi v vsej tej halucinaciji in zveni kot glas premalo vpijočega v urbani puščavi, a to konec koncev niti ni tako zgrešen vidik unsaneovskega izraza.

Koncertno popolnost pretekle sobote morda lahko za odtenek skazimo le z navedbo dejstva, da so tako Unsane kot tudi Big Business igrali le kakih 40 minut, kar pa gre verjetno pripisati tudi temu, da so si bili primorani deliti sicer izjemnega bobnarja, ki je po obeh končanih nastopih oder zapustil prepoten do kosti.