Klub Gromka, 29. 4. 2017

Kdorkoli spletno prijateljuje z bitjem po imenu Mitja Kralj, si je verjetno enako močno kot on želel, da bi se koncert zasedbe Gnod zgodil kar čimprej in da bi tako skupaj lahko končno normalno zadihali (aveš, kao). Mitja zavoljo smrti svojega velikega pričakovanja, vsi ostali pa zaradi Mitje (če ga ni kdo že poprej odprijateljil ali vsaj unfollowal, ker je z Gnod res spamal all over). Po drugi strani pa: hej, kolikokrat pa se zgodi, da k nam zajadra nekaj vsaj približno tako aktualnega in atraktivnega, kot je zasedba Gnod.

Ravno pred kratkim se je odvila letošnja edicija festivala Roadburn, ki velja za enega relevantnejših evropskih glasbenih festivalov za trše godbe. K sodelovanju povabijo tako mlajše in aktualne izvajalce, kot so Bathsheba, Zeal & Ardor, Radar Men From the Moon, kot tudi nekoliko starejše, celo legendarne zasedbe kot sta Magma ali Coven, temačnejše odvode sodobnega hiphopa – tokrat v obliki Dälek, synthwavea na čelu s Perturbatorjem in Carpenter Brutom, skratka, ni da ni, verjetno gre za daleč najbolj reprezentativen festival različne težjekategorne sodobne muzike in njenega konteksta. Tudi Gnod so bili eni izmed letošnjih nastopajočih, nastopili pa niso le enkrat, temveč prav vsak dan festivala, in seveda niti en njihov nastop ni bil enak drugemu.

Zakaj je za nas festival, kakršen je Roadburn, sploh pomemben? Preprosto zato, ker se v tem času mnogo odličnih izvajalcev z vsega sveta mudi po evropskih turnejah, kar pomeni, da bi se tudi Slovenija lahko potegovala za kakšen osvežujoč koncert več. No ja, recept morda zveni preprosteje, kot stvari izpadejo v praksi. Zato pa hvala, Mitja Kralj, da si Gnodu težil in ga zabukiral, da smo tudi na domačih tleh v pokušino dobili nekaj, česar nimamo priložnosti slišati skoraj vsako leto in ne sliši na ime Nick Cave.

Gnod pa niti niso bili edina poslastica na meniju, pred njimi je namreč nastopil konglomerat Uroš vs. CvetoRamšakBodiroža. Kaj je to za en drek? To, kar sicer ni za en drek, je posebej za to priložnost ustvarjena mešana grupacija zasedb Uroš in CvetoRamšakBodiroža, ki zajema bolj ali manj člane točno teh dveh zasedb in Linča. Dve kitari, dva basa, bobnar in vokalist, wait what, tako so postavljeni tudi Gnod! Le da imajo Gnod v nasprotju z domačim konglomeratom dveh zasedb in Linča načrt, kaj bodo odigrali in kako, naši protagonisti pa več kot očitno ne.

Zvoku, ki je butal v nas, ni bila usojena možnost ponovitve, a vendar glede na očitno neusklajenost zasedbe koncert sploh ni bil tako zanič, kakor so obljubljali. Počasen, masten ritem se je prav pomirjujoče prepletal z growlastim vokalom. Tako simbiozo je mestoma pretrgal Mitja Kralj s svojimi kriki, ob tem pa je še najbolj izstopal kitarist Jure Gašper, ki je gomazečemu plazu masti sproti ocvrl še ocvirke, ki so se v zvoku pojavili v obliki malih razigranih akordov. Ko spraviš na kup bolj ali manj uigrane mačke, pač težko fašeš konkreten zmazek … razen če si brez standardov in se hitro zadovoljiš s slabim. Hm, če to slednje slučajno drži za nas, se lahko potolažimo vsaj z dejstvom, da smo vseeno sposobni refleksije!

Refleksije in bolj ali manj uspešnih ponovitev svojih komadov pa so zagotovo sposobni glavna češnjica na vrhu smetane tega večera Gnod. O Gnod je pred kratkim v Tolpi bumov že veliko povedal kolega Andrej Dujc, a njihov nastop v živo je vseeno poglavje zase. Ja, takrat lahko doživite prav vse, kar so jim kritiki že poprej prisodili. Lahko jih sodite s strani krautrocka, nojza, psihedeličnega space rocka, znajdejo se namreč na vseh področjih, ampak to je za primer Gnod še najmanj pomembno. Kjerkoli že so in karkoli že izvajajo, izvajajo precizno, a hkrati sila preprosto zveneče. Gnod muziko gnete in gnete, ves čas stopnjuje, a nikoli do konca, nikoli ne doseže katarze. Z vztrajno repeticijo posameznika z lahkoto pahnejo v zunajtelesno stanje, kot da bi si koncert na koncu zapomnilo le telo, ki pravi »še«, medtem ko možganom ni zares jasno, zakaj. Skratka, možgani se nanje odzovejo podobno kot na ostale vaše življenjske odločitve …

Gnod so tista nora psihedelična žurka iz 70-ih, ki jo tako idealizirate, vendar precej trša. Koncert je minil relativno hitro, čeprav smo tisti pod odrom medtem premislili svašta dimenzij in jezdili na mnogih belih zajčkih, da bi le dokončno ujeli bliskavico. Na še več takšnih zvočnih ekspedicij!