Monokel & Tiffany, Ljubljana, 15. 12. 2018

Preteklo soboto se je manjša, a pričakovanja polna skupina poslušalcev in plesalcev znašla v Klubu Monokel, na drugi Ustanovi, ki ji je tokrat predsednikovala Deena Abdelwahed. Za še neiciirane v dotično družbeno strukturo naj povemo, da je Ustanova mlad kolektiv, ki vzgaja skupnost, osebno in klubsko pa vidi kot politično. Vedno dobrodošle, a velike besede so tokrat teorijo ustoličile skozi prakso Deene Abdelwahed, o katere ključnem humanističnem in aktivističnem namenu se lahko poučite tudi v posnetku RŠ Intervjuja z zadnje sobote. Na tem mestu le povejmo, da je želja glasbenice ustvarjati in predstavljati arabsko futuristično klubsko glasbo. Z drugimi besedami, kako bi se torej slišala elektronika, če ne bi izvirala iz Evrope in Amerike.

Povečanje migracije v nemiren večji prostor Tiffanyja je bilo očiten namig, da bo klasični house izgubil svojega navigatorja in da bo z Deeno večer upajoče zaplaval v manj raziskane vode. Zvočno paleto je Abdelwahed takoj prečistila z žvenkljajočo skladbo producenta Kingdom, nato pa je sinkope prelila in prelevila v izbor glasbe z južnoafriške scene qgoma. Brez odmora, brez predaha smo ostali tudi zbrani na plesišču. Vzdušje, ki ga je komandirala producentka, je bilo v svoji resnosti in zagretosti podobno obredom, ki jih kot ljube držijo temačnejši odvodi techna ali industriala. A občutek agresivnosti, ki s takšnimi glasbami pogosto preži za vogalom, je tokrat nadomestila častivredna pozornost, ki jo je občinstvo namenilo Deeninemu setu.

Prisostvovanje Deeninim ekskurzom nikakor ne more biti slučajne, pasivne narave. To diktira že njena selekcija, ki je v dinamiki basovsko težkih, hitro spreminjajočih se in običajno zvočno tujerodnih podob izkazala izredno eterično lagodnost. Prepletanje Tzusinga, remiksa M.E.S.H.-a in drugih posebnežev v prvih dveh tretjinah seta je bilo odlično že zavoljo nasprotujočih si fokusov selekcije. Zaradi privajenosti na legende 303, 808 in kar je še drugih ritem mašin ter sintičev je bilo prijetno presenečenje Deeninega seta lep nabor različnih tolkalskih elementov, ki so zamenjali klasične hi hate in snare.

S pošteno razživetim plesiščem je bila od polovice nastopa dalje več kot očitno zadovoljna tudi Deena, kar je morda botrovalo tudi kratkemu zastoju v rahlo brezoblični sivini mlačnih 4x4 taktov. Za tukajšnjo recenzentko pa je takrat nastopil tudi definitiven vrhunec večera - s Fatimo Al Qadiri in komadom Galby. Redek vokalni dodatek je nakazal premik v najvišjo prestavo in zaključni del s skokom v acid in techno - v celoti rahlo nesrečen, predvsem varen, a za polno prime time plesišče logičen zaključek.

Ali se je skupnost sestavila, ali pač gradi na že obstoječih glasbenih preferencah(?) - tega recenzentka ne ve in se o tem ne bo odločala. Jasno pa je, da progresivni pristopi pogosto ostajajo v domeni glasbenic in glasbenikov, ki se ne zadovoljijo z obstoječim stanjem v družbenem ali glasbenem smislu. Ob nesmiselnosti vprašanj ločitve oziroma zanikanja takšnih tendenc pa ostane vprašanje, ali bo lokalna scena dejansko prepoznala tudi lastne omejitve.