Kino Šiška, 6. 3. 2017

Če ste se v ponedeljek zvečer znašli v Komuni Kina Šiška, vam sodobne zvočne prakse verjetno niso tuje. V kolikor pa ste se na dogodku zašli »naključno«, je bila to z lahkoto ena tistih priložnosti, ki omogoča vstop v tovrstne sfere. Zavod Cona, tihi, a vztrajni znanilec umetniških praks, ki se nanašajo na družbene, tehnološke in prostorske problematike, nam je tokrat postregel še z enim zanimivim dvojcem. V okviru cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO sta nastopili domača umetnica z glasom Irena Tomažin in britanska vizualna in zvočna umetnica Liz Helman.

Dogodek je kot po navadi potekal v treh sklopih. Za začetek in zaključek sta obe umetnici predstavili svoje delo, vmes pa se je odvila skupna improvizacija. Med delom Tomažin in Helman lahko najdemo kar nekaj vzporednic. Od posvečanja prostoru v relaciji s telesom in umom do raziskovanj zvočnih možnosti in omejitev. Vsaka k tematiki pristopa z drugega brega, a na dogodku v Komuni smo lahko zaznali tudi prepletanja njunih vizij.

Pričela je Tomažin, ki je v običajni praksi z »razgaljenim« vokalom razpletala nit trenutka in glasu v njem. Mestoma se je vračala k že odviti preji, a večinoma smo bili del vedno novih zvočnosti, ki so stalnica v njenem naboru. Če se za trenutek obregnemo ob odprtost in prej omenjeno razgaljenost, smo na dogodku lahko opazili rahlo zadržanost in zadrževanje na določenih zvočnih pozicijah, ki mestoma niso sovpadale niti s prostorom niti s časom. Naslov dela Brezkraj istočasno slednje sicer z lahkoto opomeni, a sama izkušnja v tovrstnih momentih ne prepriča popolnoma.

Do še večjega razkoraka je prišlo v skupnem duetu, ki se je razpenjal med elektronskimi zvočnimi manipulacijami in glasovnimi teksturami. Komunikacija med izvajalkama je sicer temeljila v že prej izmenjanem zvočnem materialu in e-poštni korespondenci, nadgradila pa sta jo stik in improvizacija v skupnem prostoru in času. Izpostaviti gre tudi zanimivo primerjavo dela z materialom med Tomažin in Helman. Obe namreč razvijata svoj zvok precej linearno. V skupni improvizaciji je to dejstvo le ulenilo celotno situacijo. Vmes je prišlo tudi do ubesedovanja, kar seveda sproži kopico novih pomenskih enot in relacij, pa vseeno je zvok ostajal v ospredju. Druženje svetov Tomažin in Helman ni bilo tako posrečeno, saj vsaka udejstvuje lastni svet, ki ga tare podobna tematika, a dva popolnoma drugačna pristopa. Sopostavljanje le-teh se je odvilo v vljudnostni maniri, kar pa je rezultiralo le v zameglitvi vizij in brezizraznosti.

Zatem je nadaljevala Helman sama z elektroniko. Delo Isti prostor nekje je skozi mnogo plasti elektronskih zvokov razvilo več prostorov, skozi katere nas je uspelo pomikati. Menjavanje okolja in dislociranost so tudi drugače v osišču del Liz Helman. Zanimive zvočne krajine so obsegale tudi nekaj klišejskih variant, ki pa vseeno niso dosti vplivale na izvajalkin namen.

Cikel ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO nam je tako spet podal drug pogled na obširno tematiko sedanjosti prostora in časa. Soočenje domače scene s tujo pa ne glede na izid nadgrajuje domačo ustvarjalno gmajno.