Gasometer, Dunaj, 19. 4. 2018

Pred nekaj leti je ameriška zasedba Machine Head dobila idejo, da bi začela furati samostojne koncerte, torej, da bi nastopala sama, brez predskupin. Ideja je bila seveda drzna, kajti ne gre za gigante na metal sceni, kot so recimo Iron Maiden ali Metallica, ki bi si to lahko privoščili brez težav. Pa - ko smo že pri tem - celo ti dve skupini še danes jemljeta s seboj predskupine ... Machine Head so resda eni večjih, če ne celo največji med tistimi na groove metal ali celo na neo-thrash sceni, a da bi imeli samostojni koncert, da bi kdo šel gledat in poslušat samo njih, je bila kar drzna zamisel. Vendar jo je kvartet izpeljal zelo uspešno. Tako so izvedli malo morje nastopov po ZDA in po Evropi, treba pa je omeniti tudi, da so se odločili, da v sklopu ideje večer z Machine Head ne bodo nastopali po festivalih. Torej, samo klubski večeri z Machine Head, z zgolj njihovimi komadi in tako dalje.

Glede na to, da so Machine Head na sceni že 24 let in da so v času prve izvedbe te zamisli pod pasom že imeli osem studijskih albumov, imajo dovolj raznolikega materiala, s katerim lahko sestavijo zelo dinamičen set, ki se vsakih nekaj dni tudi malce spreminja. In tako so možje ostali pri izvajanju koncepta An Evening With Machine Head, ki jih je pred nekaj leti pripeljal tudi v ljubljanski Kino Šiška. Če greste torej na Večer z Machine Head, boste dobili samo njih. A dobili boste več kot dovolj, v kar smo se lahko prepričali v četrtek na Dunaju v dvorani Gasometer, kjer so se ustavili v sklopu promocijske svetovne turneje, v okviru katere predstavljajo album Catharsis, ki je izšel januarja pri založbi Nuclear Blast.

Kdor pozna zasedbo Machine Head in omenjeni album, ve, da gre za enega bolj osovraženih izdelkov. Čeprav je sam bend dal jasno vedeti, da se bo na novem albumu osredotočil na melodičen, catchy in bolj primitiven, a toliko bolj udaren groove in da naj pričakujemo cel kup res nepričakovanih zadev, smo verjetno vsi na skrivaj upali, da je Robb Flynn, kitarist, vokalist in vodja zasedbe, pač verjetno nagnjen k pretiravanju, kot se to vidi marsikdaj, kadar možakar komentira dogodke na sceni ali svetovno politiko. Vsi smo upali, da se ne bo usmeril v za marsikoga grozljivo obdobje, ki mu rečejo nu-metal obdobje Machine Head, obdobje albumov Supercharger in The Burning Red. Na srečo se tudi niso, vsaj popolnoma ne, so pa gotovo vsaj za zdaj za seboj pustili kompleksno thrash revival obdobje, ki so ga vrhunsko izpeljali z albumoma The Blackening in Unto The Locust. Mnenja o novem albumu Catharsis so mešana, veliko je negativnih kritik, ocene so nizke, čeprav sam album na lestvicah kotira izjemno visoko, ameriški del svetovne turneje pa je bil marsikje razprodan. Zakaj to omenjamo in kako je to povezano s koncertom Machine Head tokrat na Dunaju? Ker so pred osmimi leti ob promociji albuma The Blackening na Dunaj odšli mnogi, med drugim tudi dva avtobusa in to v precejšnji snežni nevihti. Tokrat sta se odpeljala le en kombi in en enoprostorec.

A mi - deseterica iz Slovenije ter okrog 2.500 drugih iz Avstrije, Hrvaške, Italije, Madžarske, Poljske, Češke in Slovaške smo nadoknadili za vse, ki vas tam ni bilo. Koncert se je, kot že zadnjih dva- ali trikrat odvil v dunajski dvorani Gasometer, za katero je Flynn tokrat v enem izmed svojih odrskih govorov povedal, da jim je ena najljubših v Evropi. Gre za nekdanji plinski terminal, ki ga je dunajski živelj pametno spremenil v koncertni center. Lokacija je idealna – zelo blizu izhoda na dunajsko avtocesto, oziroma njen vzhodni del, takoj poleg je tudi U-bahn, ki vas pripelje iz centra, prenovljeni štirje nekdanji plinski terminali pa tvorijo svojevrsten entertainment kompleks z ogromno koncertno dvorano, kinodvoranami, trgovinami, kafići, raznovrstnimi placi za napolniti želodec in tako naprej. Tudi parkirišč je dovolj. O čem takem lahko v Sloveniji verjetno samo sanjamo. Če le pomislimo, da so ljubljanski mestni očetje in matere potrebovali milijon let, da so propadlemu kinu v Šiški dovolili postati eden najbolj znanih urbanih centrov ... A to je druga zgodba – čeprav vredna razmisleka. Morda bi naši birokrati morali kdaj v Gasometer … A vrnimo se h koncertu.

Kar smo hoteli, smo torej dobili – večer z Machine Head. Bend je točno ob 20.30 zarolal intro v kultni komad Imperium ter s tem odprl tri ure trajajoč nastop, ki ga je kronalo 26 pesmi iz vseh obdobij. Na oder so v krinki zatemnjenih luči stopili kitarist/vokalist Robb Flynn, bobnar Dave McClain, drugi kitarist Phil Demmel in basist Jared MacEachern ter začeli zviševati temperaturo v dvorani, polni navdušenih ljudi z vseh vetrov. Ob kriku Hear Me Now!, ki resnično začne otvoritveni komad Imperium, pa je dvorana takoj eksplodirala. Začelo se je norenje, odprl se je circle pit, kakršnih je bilo na ta večer več kot dovolj, v zrak so se pognali crowd surferji, ostali pa smo kričali vsako besedo, naravnost iz src. Glede na to, da bend sestavljajo možakarji, ki so v povprečju stari okrog ali blizu 50, da že nekaj let prakticirajo 3-urne koncerte, ki jih izvajajo v sklopu mesec do dva meseca trajajočih turnej, je bilo vsem jasno, da ne bodo skakali po odru, kot to lahko vidite denimo na kultnem posnetku s festivala Dynamo Open Air, ko so takrat še nadebudni jezni mladeniči promovirali svoj kultni prvenec Burn My Eyes. Kar poiščite ga na YouTubu, ne bo vam žal – ne le album, tudi omenjeni festivalski nastop. Na Dunaju so se bolj malo premikali po odru, a energija je kljub njihovi prevladujoči statičnosti žarela iz vsakega kitarskega tona, bobnarjevega udarca ali iz glasilk, ki kljub vsakodnevni obremenjenosti na srečo niso izgubile na moči. Vsi trije strunarji so, tako kot na ploščah, dali vse iz sebe ... Tako je Flynnov raskavi glavni krik in zelo dobro clean petje odlično dopolnil še basist MacEachern, katerega vokalne sposobnosti daleč presegajo tiste predhodnega basista in back vokalista Adama Ducea, občasni Demmelovi kriki pa so bili tudi več kot na mestu, čeprav je očitno, da je petje njegova res obrobna dejavnost – tip je pač 1A kitarist, pevec žal ne.

Machine Head so torej igrali natanko do pol polnoči, odpičili pa so set 26 pesmi. Vmes so si vzeli dve krajši pavzi, krajši od 10 minut, poleg samih komadov pa je nastop popestril zelo dober bobnarski solo Davea McClaina, medtem ko je dokaj dobro s solo vložkom nastopil tudi kitarist Phil Demmel. Flynn je večino svojega glasu šparal za izvajanje pesmi, je pa vmes podal nekaj res dobrih, nepretencioznih in iskrenih govorov, s katerimi je ogrel srca publike. Možakar je tokrat pustil ob strani ameriško politiko in drugačne družbeno-kritične izjave, kakršnih je polno na internetu – o tem že tako ali tako veliko povedo sami teksti komadov ... Bil pa je vidno hvaležen publiki, ki je bend hranila z energijo, ob koncu pa je celoten bend porabil tudi kar nekaj časa, da je nehal ploskati vsem prisotnim ter jim metati palčke, trzalice in celo bobnarske opne.

Bendov set nas je popeljal predvsem skozi album Catharsis, izpustili so le komada Bastards in California Bleeding, ki sta med hardcore Machine Head poslušalci precej osovražena, s prvim gre namreč za slab poskus celtic punka z zelo dobrim besedilom, drugi pa je očitni poklon albumu Supercharger. Oba verjetno bolje vžgeta med ameriškim življem, saj sta tudi besedili bolj pisani na kožo američanom. So pa odigrali naslovni komad z nove plate, otvoritvenega Volatile, super zagruvanega Beyond The Pale, izjemno čustveno nabito balado Behind The Mask, zelo dobro izvedbo pa je doživel rap-metalski poklon zgodnjim devetdesetim, komad Tripple Beam, ki ga je dodobra popestril njihov lučkar, ki je tukaj res dosegel maksimalni efekt. Tudi ostali komadi iz njihove obseže diskografije so bili v vseh pogledih zelo dobro izvedeni, sama scena pa je bila zanimiva in razgibana tako zaradi norega folka kot zaradi res dobrega light showa. Med izstopajočimi pesmimi moramo omeniti balado Darkness Within, katere konec je publika s petjem podaljšala za vsaj 5 minut in bend pustila v vidnem zadovoljstvu, udarni hit Block s prve plate, politično izjemno protivojno nabiti komad, desetminutni thrash napad Clenching The Fists Of Dissent ter predvsem nu-metalske Bulldozer, Exhale The Vile in From This Day. Ves material je bil zelo dobro razporejen, koncert pa razgiban in zanimiv.

So pa tri ure le tri ure in treba je priznati, da ob vsem norenju ni lahko vztrajati do konca. Vendar smo stisnili zobe in po odličnem hitu Halo, ki je bil tudi zadnji odigrani komad, zapustili Gasometer in se napotili nazaj domov. Machine Head pa so se odpravili naprej po svoji metalski cesti, čaka jih še kar nekaj nastopov drugod po Evropi, od tega najmanj sedem popolnoma razprodanih, kar ni slabo za kup grdih tipov, kot bi rekel Flynn, ki so pred štiriindvajsetimi leti v Oaklandu začeli pisati album, ki je spremenil groove metal sceno, kot smo jo takrat poznali, in ki so jim ob ideji samostojnih, triurnih koncertov napovedali samo še propad.