Channel Zero, Ljubljana, 15. 4. 2022

Kdor čaka, dočaka. Po dveh letih precejšnje, če ne celo katastrofalne koncertne suše, kar zadeva koncerte domačih, še posebej pa tujih metal zasedb, smo dočakali paket norveško-italijanskih Ancient in srbskih The Stone, ki je popestril podaljšan in – blackmetalsko ironično! – največji krščanski praznik, veliko noč.

Sobota je na nek način postala »black sabbath«, saj se je black metal koncert zgodil v najtemnejši dvorani Metelkove, Channel Zeru, ki je že od devetdesetih dalje znano stičišče ekstremnih metalskih zasedb z vseh koncev sveta in katerega atmosfera po mnenju recenzenta ponuja precej pristnejšo extreme metal izkušnjo kot Gala Hala ali pa Orto Bar. Napovedana vrnitev kultnih norveških – zdaj norveško-italijanskih – black metalcev Ancient, ki se podijo po Evropi v sklopu 25. obletnice prvenca Svartalvheim in EP-ja Trolltaar, je vplivala tudi na vreme. Po rekordno toplem četrtku je narava pokazala vampirske čekane z ledenim vetrom, ki je pel serenade čisto svetleči polni luni, kar je samo še doprineslo k atmosferi koncertnega večera, ki je v Channel Zero pripeljal ogromno množico tako starejših kot mlajših obiskovalcev z vseh koncev Slovenije.

Koncert je odprla domača, pa ne black, temveč bolj death metal zasedba s poudarjenim groovom, Morost, ki trenutno promovira album Forged Entropy iz leta 2021, izdan pri prav tako domači metal založbi On Parole Productions. Kvintet je temačni prostor obogatil s hipnotično monumentalnim death metalom, ki spominja na zgodnje Amorphis, kar zadeva epskost in težkost zvoka, a z veliko dozo melodike, zaradi česar Morost zlahka primerjamo z Amon Amarth. Zasedba je komunicirala precej malo in je raje govorila skozi pesmi, grajene na monumentalnosti in repetitivnosti, pri čemer na albumu ustvarijo hipnotični učinek, v živo pa zadeva malce zvodeni in se po kakšnih 30 minutah rahlo vleče.

Morost so oder prepustili starostam srbske black metal scene, The Stone, ki so se vrnili z aktualnim, a ne več tako novim albumom Kosturnice, ki je izšel leta 2020 pri belgijski black metal založbi Immortal Frost Productions. Koncert v Ljubljani je bil njihov prvi v Sloveniji po vrhunskem nastopu na festivalu Metaljot Raspaljot julija 2019 v Laškem, drugače pa drugi koncert po dveh letih pavze, v času katere so uvedli tudi dva nova člana. Prvi je kitarist Inimicvs, ki ga poznamo kot »masterminda« zasedbe Ophidian Coil, bobnarja Usuda pa je nadomestil Nikola iz benda Ptomain. A ta sprememba ni vplivala na nastop The Stone, ki je – kot vedno – bil odličen.

V vlogi predskupine so nam lahko posvetili samo eno uro, v kateri so se delno osredotočili na novejši material albumov Kosturnice, Nekroza ter Teatar Apsurda, a na veliko presenečenje in veselje so nas že na začetku popeljali daleč nazaj, praktično na sam začetek svoje diskografije. Pesem Unveiled Evil, z najstarejšega demo posnetka, izdanega še pod imenom Stone To Flesh, so odlično združili s komadom U Kamenu s kultnega prvenca Slovenska Krv. Klasični primitivnejši black sta ponazorila še hita Serbian Wood in Vihor Paganske Osvete, s katerima so zaključili zelo živahen nastop, ki ga je okronal tudi odličen zvok. Mešanica starejšega in novejšega materiala je ustvarila lep presek diskografije The Stone, hkrati pa je bil nastop že zaradi pevca Glada in njegove močne komunikacije s publiko precej zanimivejši kot pri predhodnih Morost, na nek način pa so zasenčili tudi zasedbo Ancient, ki je oder zasedla zadnja.

Da so bili The Stone nenapisan vrhunec večera, je pokazalo tudi dejstvo, da se je dvorana malce izpraznila po njihovem nastopu. Ancient so drugače nastali leta 1992 in veljajo za klasično ime drugega vala skandinavskega black metala ter se v svoji zdaj že 30 let dolgi karieri besedilno ukvarjajo predvsem z vampirizmom, seveda na precej bolj podtalen in ne toliko grandiozen način, kot to počno recimo angleški Cradle Of Filth. Zasedbo vodi kitarist/kričač, znan po svoji mračni odrski opravi, s katero spominja na parodijo Kristusa, ki je za modne nasvete prosil Pinheada iz kultne grozljivke Hellraiser. Možakarju je ime Magnus Garvik, na sceni pa je bolj znan pod imenoma Aphazel oziroma Zel ter predstavlja še edinega originalnega člana zasedbe. V 30 letih je z različnimi ljudmi uspel ustvariti kar nekaj odličnih albumov, med katerimi najbolj izstopa danes obvezno čtivo skandinavske scene, Mad Grandiose Bloodfiends, iz leta 1997. Danes živi v Italiji, zato je ostanek njegovega kvarteta naših sosedov sad.

Vampirski kvartet je uro svojega nastopa najprej posvetil prvencu Svartalvheim iz leta 1994. Po vrsti so odigrali vse pesmi s plošče, pri tem pa niso izpustili niti intra oziroma outra. Nato je v celoti sledil še kultni EP Trolltaar iz leta 1995 in to je bilo to. Zel ni kaj pretirano zgovoren, vso energijo namreč prihrani za nastop. Ki pa je, tako kot pri Morost, precej nedinamičen in sčasoma postane malce razvlečeno monoton. Tako je bend preprosto igral in igral, niti ni omenjal, zakaj slavi prav omenjeni izdaji, in vse skupaj je sčasoma res malce zvodenelo. Je pa treba priznati, da so Ancient v tej postavi uigrani do amena, prav tako pa je zadevo okronal odličen zvok, za katerega je skrbel starosta slovenskega ozvočevanja, Tomo Hrovat, ki je svoj posel – kot vedno – opravil fenomenalno.

Vrhunski dogodek je bil še toliko slajši, kajti dal je občutek, da se stanje na koncertni sceni res spet vrača v svojevrstno normalo. V hladu severnega vetra pod budnim očesom zelo svetle polne lune so se črne duše razkropile v noč, zadovoljne, da so prisostvovale takemu metal ritualu, verjetno pa tudi – spet blackmetalsko ironično! – vesele, da je vikend daljši za en dan, za kar pa se je treba zahvaliti predvsem krščanskemu življu.