Gromka, 22. 11. 2012

Včeraj se je v Gromki obetala še ena bobnarsko-kitarska psihedelična razpaljotka vesoljskih razsežnosti v organizaciji Kiborg Spužva Bookinga in prav to, kar smo pričakovali, smo tudi dobili. Sicer naj bi nam godbo podajale tri trojke, a je umanjkala slovenska zasedba The Nebulae Ensemble, zaradi bolezni enega izmed članov.

Tako so večer otvorili domači Veteran kozmosa. Zasedba, v kateri so člani bivših Pussyfinger, najprej presenetili s svojo pojavo, saj se na odru pojavijo v preoblekah, kitarist Arthur Dent v neki vojaški uniformi, bobnar Marwin urejeno v srajčki in kravati, basist Ford Perfect pa očara z rozasto žensko oblekico. Igrajo mešanico stoner rocka z galaktičnimi pobegi v mirne zatripane parte, v katerih pa jim malo zmanjka pri pretanjenosti. Težji, bučni deli komadov so kar udarni, bobnar se ne špara s porabljeno močjo, bas zaverovano sledi zadani poti, kitara pa prehaja med nizkimi težko rockerskimi rifi in nežnimi odmevajočimi melodijami. Prav pri slednjih jim umanjka tenkočutnosti in natančnosti v izvedbi. Na trenutke vstopi v glasbo še vokal, podan s strani bobnarja, ki se zavoljo efektov drži bolj v ozadju. Zasedba sicer poda všečno godbo, ki pa se na trenutke vendarle zazdi še nedodelana in bi potrebovala še malo brušenja. Kljub temu so prijetno razveselili in razgreli kako petdesetglavo množico, ki se je nabrala v Gromki.

Po polurni pavzi je oder zamajala zasedba Seven That Spells, katere člani izhajajo iz nam dobro znanih Tigrova mast, kar je tudi čutiti v glasbenem umotvoru, ki nam ga ponujajo. Oder se je kar šibil pod težo feršterkarije, ki so jo Zagrebčani privlekli s seboj. Dva vintage kitarska boksa na eni strani in dva basovca na drugi strani, ter bobnar v sredini, da kupa lučk in dveh foggerjev sploh ne omenjam. Najprej so nas Spellovci zameglili do skrajnosti, da smo z odra komaj razbrali njihove obrise. Ta njihova šala je izpadla kar posrečeno, saj so se čuti bolj skoncentrirali na odigrano kot na videno. Slutiti je bilo, da nam bo v kratkem odpihnilo ušesa.

V tako pripravljenem ambientu nas naprej popeljejo zvoki kitare, ki se privalijo od nekje daleč in nas zbudijo v mavrične sanje. Kitara z obilico efektov pripelje čas psihedeličnega rocka iz 60-ih, mutiran, zavit v aktualno tvorbo. Kar še bolj kaže na cinizem naših južnih sosedov, saj je naslov turneje Rock is Dead. Kitari se pridružita še bas, ki kdaj nežno ubira strune, kdaj pa udriha po njih z akordi, tako da si lahko kitara brez problema privošči ekstatično soliranje in pa boben, ki agresivno a z občutkom podlaga kitarsko medigro. Z repetitivno, minimalistično-spreminjajočo se godbo nas odpeljejo na popotovanje. Moderen in agresiven zvočni zid, prepleten s poliritmiko, neparnimi ritmi in spuščanji v zapohane, puščavske in trensovske pejsaže. Bend se spretno sprehaja skozi zapuščino psihadelije, brez problema pa jih postavimo ob bok kakim sodobnikom ala Acid Mothers Temple. Dodatno plast v že tako bogatem muziciranju doda basistov vokal, ki se pojavi skoraj neopazno izza 9 bregov in zasanjano dopolnjuje njihovo godbo. Skozi tri 10 do 15 minutne kompozicije so nas Seven That Spells prijetno ponesli na intergalaktično odisejo po koncu katere smo kar težko stopili nazaj na realna tla in si ne želeli še.