KUD Channel Zero, Ljubljana, 2. 10. 2019

Poslušalnični koncertni večer ob izidu plošče The Law Of Attraction glasbenika Vitje Balžalorskega

V prvem tednu oktobra smo se v sredo zvečer podali na Metelkovo, na koncert malo drugače. Magični ključ je nekaj čez deveto zvečer odklenil vrata, ki odpirajo pot skozi dolg hodnik KUD-a Channel Zero in v klubov osrednji prostor. Za tokratni večer je bilo tam pripravljenih nekaj deset razprtih in nežno osvetljenih zložljivih lesenih stolov, razporejenih med stebra v sredini kluba. Kljub stolom so se obiskovalci sprva zadrževali pri šanku in po nekaj oblazinjenih sediščih z mizami ob stenah kluba. Kot je v navadi, je na levi strani od tehničarskega bunkerja stala polna miza, le da je bila za to priložnost obložena z zvočnimi pripomočki, med katerimi sta stali tudi dve čarobni vrteči se mizi, na enem izmed dveh stolov ob steni za mizo pa je sedel kovček s kupom vinilk. Očem je bila vidna le plošča zasedb Tuxedomoon & Cult with No Name Blue Velvet Revisited, zvočni prostor Channela pa so polnili Tangerine Dream. V ta kotiček je občasno vstopal častni gost večera Vitja Balžalorsky, ki je skrbel za priklopljenost muzike na čarobno mizo. Merch ponudba je bila tokrat premaknjena nekoliko bolj desno, na manjšo mizico, ki se je, glede na njeno obloženost z muziko, zdela kar malo premajhna. Na njej so bile razporejene pretežno izdaje založbe Zvočni prepihi, ki je poskrbela tudi za ta večer osrednjo ploščo The Law Of Attraction, ploščo, ki je vsem mnogim prisotnim vinilkam in CD-jem v brk čez dobro uro tudi zasedla oder.

Šunder obiskovalcev je strumno prediral zvok glasbenega izbora v sproščenem druženju s pogovori med prisotnimi glasbeniki, radovedneži in podporniki, nekateri pa so uspeli odigrati tudi kakšno tekmo namiznega nogometa. Ob 22. uri je Vitja odklopil zvok vinilke, a dovolil, da se je igla gramofona še naprej kot v transu pomikala proti središču in s tem zaključku. Novo središče sta nato vzpostavila Vitja Balžalorsky – Vičo in Jaka Berger – Brgs, mož iz ozadja Zvočnih prepihov in prav tako vsestranski glasbenik. Naslonila sta se ob oder in pričela sproščen pogovor. Ljubkovalno poimenovani Vičo je bil malo na trnih ali po domače živčen – kot je pojasnil – ker je šlo za poseben večer. Pogovor je obdelal vse od otroških glasbenih podvigov, potem ko je Vitji oče Volodja Balžalorsky, violinist in predavatelj na ljubljanskem Konservatoriju, predlagal učenje violine ali flavte, izmed katerih je Vitja izbral violino, ki jo je v sklopu glasbenošolskega izobraževanja igral osem let, kar je off the record dejstvo, ki naj ne bi zapustilo prostorov kluba Channel Zero. Negova prva glasbena izbira so bili bobni, prvo kitaro pa je dobil pri svojih štirinajstih letih. Kitara, ki mu jo je podaril stric, je imela sicer le dve struni, vendar pa jo je krasila podoba palme. 

Ko je od sestre v dar prejel plato Dead Kennedysov, se je podal v pank, poslušal je tudi metal in grunge, za nekaj časa pa se je potopil tudi v elektroniko. Vsa glasbena raziskovanja neizbežno odmevajo skozi njegove glasbene projekte, o čemer lahko več izveste v zadnji oddaji 100 decibelov, v kateri je Vitjo v prijetnem pogovoru gostil kolega Dušan Bulajić, v torkovi Svaštarnici, ki jo je pripravil Erik Kerpan, pa je Vitja govoril tudi o strukturi in zvočnosti pričujoče kompozicije. Pred tremi leti ga je kulturnik, kritik in teoretik Miha Zadnikar povabil na Defonijo, v sklopu katere je Vitja odigral enega izmed svojih mnogih solističnih nastopov. Njegov takratni nastop v enem samem kosu, dolg 30 minut, je bil umeščen pred koncert zasedbe The Ex v Klubu Gromka na Metelkovi, zdaj pa je posnetek Vitjevega igranja na tisti večer izšel pod imenom The Law Of Attraction. Moderator večera Jaka Berger je še dejal, da na albumu ni slišati veliko kitarskega zvoka, temveč prav poseben zvočni svet, čeprav je osrednji inštrument v igri dejansko kitara. Vitja je tik pred samim poslušanjem plošče poudaril še, da je smiselno, da se plata posluša čimbolj naglas, in opozoril, da bodo poslušalci morda slišali tudi kakšno pikantnejšo frekvenco. Zahvalil se je za prisotnost in pritisnil play.

Po pogovoru so v klubu ugasnili večino luči in ustvarili vzdušje pridušene svetlobe, ki je žarela zgolj iz ohlajevalnika pijače za šankom, iz nekaj grajenju atmosfere namenjenih stenskih luči tik pod stropom ter iz luči nad čarobnimi mizami. Pol ure dolg posnetek koncerta izpred skoraj točno treh let se je pričel tiho s kratkimi, razpršenimi in občasno škripajočimi zvoki, ki so stopnjujoče postajali bolj glasni in nato spet tišji, pa med seboj vse bolj povezani z odmevi ali daljšimi razsekanimi ritmičnimi enotami. Zanimivo je bilo videti in slišati, kako se je ob privlačnostnem svetu Vitje ustvarjal nov zvočni svet, ki se je vzpostavljal iz kontakta med poslušalci, skozi odpiranje konzerv piva, nežen ropot drobiža, vrnjenega za šankom, šumenja rizel, škripanja stolov in superg, a vendarle le takrat, ko je bil zvok bolj razdrobljen in je spominjal na nekakšne računalniške, hladne, tople, mehke pa tudi ostre, zaokrožene, špičaste zvoke. 

Po razdrobljenih zvokih je sledilo tudi nekaj težkometalnih rifov, ki so se prevesili v bolj vesoljsko, lebdeče ali pa ventilatorsko brnenje in nato še v izrazito distorzično, spet nekoliko razdrobljeno improvizirano vižo. Med natančnim poslušanjem je bilo slišati zgolj nekaj šepetov in tudi te le občasno, sicer pa so obiskovalci komunicirali s pogledi, nasmehi ob ponesrečenem škripanju stolov in z drugimi izrazitejšimi telesnimi kretnjami. Poslušanje je bilo zagotovo bolj osredotočeno kot na mnogih živih nastopih oziroma koncertih, obiskovalci so zvočni prostor prepustili posnetku Vitjevega improviziranega koncerta. Večer je bil tako pravzaprav poslušalnica, na kateri so prisotni glasbo poslušali brez plesnih in drugih podobnih gruvajočih gibov, ki jih obiskovalci koncertov navadno spontano izvajajo, in so zato glasbo tudi zares slišali in ne le poslušali.

Med raznovrstnimi zvoki, ki jih je posnetek solo koncerta Vitje Balžalorskega ponudil, je bilo mestoma tudi nekaj ponavljajočih se zvenov, ki so nas spomnili na najbolj napete trenutke iz trilerjev ali morda tudi grozljivk starejšega datuma, za katere vemo, da je v njih zvok orodje, ki krepi občutja in čustva ob spremljanju dogajanja na platnu. Omenjeno zvočno napetost so pogosto prekinjali hladni, že omenjeni računalniško zveneči zvoki kitare in poigravanja, ki so zvenela kot zvončkljanje, kapljanje, odbijanje ure, morda tudi kakšen zvok zelo oddaljenega lomljenja vej v gozdu, gladkejše, bolj tekoče in manj razsekane zvoke pa so prispevali včasih tudi progresivnejši kitarski rifi, ki so ustvarili nekaj psihedeličnih trenutkov, in melodije, ki so se ponekod zgolj ukrivljale, drugod pa že lomile. Slišati je bilo gradnjo zvoka k nekakšnemu vrhuncu, ki je izzvenel v distorzično brenkanje in v nekoliko razmazan elektro zvok, nato pa v zadušen, skoraj tehno ali pa rejv zaključek, ki so mu sledili bučen aplavz, vzkliki in hudomušne spodbude za bis.

Ob zaključku poslušalnice so obiskovalci koncertni večer lahko podaljšali v druženje in poslušanje glasbenega izbora Balžalorskega in Bergerja ter pravzaprav v praznovanje izida prve solistične plošče The Law Of Attraction vsestranskega glasbenika Vitje Balžalorskega. Prijeten večer je zaokrožil eden bolj eksperimentalno zvenečih komadov z zadnje plate benda The Young Gods, Moon Above, ki nas je iz transa plošče The Law Of Attraction počasi, z luno, skrito za oblaki, pospremil domov.