Klub Gromka, 19. 9. 2015

Na deževen sobotni večer smo bili v klubu Gromka priča koncertu beograjskega shoegaze dua VVhile ob podpori letošnjih klubskih maratoncev in žanrskih bratov, Haiku Garden. VVhile sestavljata Andrija Spičanović na kitari in vokalu ter Stevan Ćirović na bobnih, vokalu in sintesajzerju. Čez dober mesec bo dvojec praznoval štiriletnico obstoja, do sedaj pa se lahko Stevan in Andrija pohvalita z eno dolgometražno ploščo z naslovom More in EP-jem VVhile is Vanity, ki je bil v ponatisu izdan tudi v Združenih državah Amerike. Luka, Matevž, Klemen in Anže pa sestavljajo Haiku Garden, ljubljansko dreampop in shoegaze zasedbo, ki je šele pred pol leta ob pomoči prvega koncerta shodila, sedaj pa že teče maraton.

Ob minimalni zamudi petnajstih minut je na oder prikorakala zasedba Haiku Garden, ki je koncert otvorila z instrumentalnim komadom Roundelay. Ta je dobro deloval v vlogi uvodne pesmi, saj je hkrati tudi eden najprepričljivejših komadov v njihovem repertoarju. Nadaljevali so z nizanjem svojega standardnega nabora pesmi, med drugim gre izpostaviti malce predelan Until Then in pa zaključno skladbo Parallel People, kjer se bobnar posluži sample-padov, ki pa ne izpadejo čisto nič izven konteksta. 

Svoj zvok Haiku Garden gradijo na zamazanih distorziranih kitarah, gostobesednih bobnarskih podlagah, občasno pa se jim pridruži še sintesajzer. Eden pomembnejših delov zvoka pa je nedvomno nikoli dolgočasna bas kitara, ki na trenutke odlično popestri medlejše dele kompozicij. Čez vso to instrumentacijo nato dodajo še pogosto falzetne vokale. Svoj najboljši obraz Haiku Garden pokažejo, ko se »spustijo z verige« in začnejo »ružiti«. Mirnejši in spevnejši komadi sicer niso slabi, a je morda vokal, ki je sicer namočen v efekte, še najšibkejši del te zasedbe. Zna se zgoditi, da mu v trenutku, ko bi moral nositi skladbo, zmanjkata tista moč in suverenost, ki bi poslušalca na tem mestu zares prepričali. Vsekakor pa so mladi Haiku Garden izvrstno uigrani in pripravljeni na Klubski maraton, katerega štartni strel je odjeknil le en dan prej.

Naslednja sta na oder stopila ne več tako mlada Andrija in Stevan, člana beograjskega dvojca VVhile. Čeprav sta v srednjih tridesetih, glasbenikoma na odru ni primanjkovalo energije. Koncert sta odprla malce bolj zadržano, kmalu pa so se pojavile še tehnične težave, ki jih je Gromkina ekipa k sreči razmeroma hitro odpravila. Po tem manjšem zapletu pa je šlo samo še navzgor. Koncert je svoj vrhunec doživel nekje na treh četrtinah, ko sta VVhile enega za drugim odigrala komada Change in My More, oba z njunega dolgometražnega albuma. 

Če začnemo pri tolkalih, podobno kot Haiku Garden tudi VVhile za svojo podlago ne uporabljata preprostih bobnarskih beatov. Stil bobnanja je lahko v enem komadu čisto punk-rockovski, v naslednjem pa Stevan bobnarske palice nadomesti kar z rokami. Redki so trenutki, ko si lahko oddahne od nenehnega udrihanja po bobnih. Zna se zgoditi, da obenem poprime tudi za bas kitaro ali sintesajzer, vseskozi pa tudi s falzetnim vokalom pomaga Andriji. Slednji večino časa kot glavno orodje uporablja tako imenovani looper - efekt, s katerim v živo nasname kitarsko ali basovsko linijo in jo nato znova in znova predvaja v ozadju, kar ustvari občutek več kitar naenkrat. Ta repeticija včasih deluje zelo dobro in ustvari skoraj robotski občutek, včasih pa deluje posiljeno in brez občutka. Kitarski stil v primerjavi s predskupino ni tako speven in sanjav, temveč agresivnejši in atonalen. »VVhile kitara ne joka nežno«, temveč jezno kriči, mnogokrat z več glasovi kot enim. Vokal je pri Beograjčanih še bolj zamazan, tako da je besedila težko razločiti. Deluje bolj kot melodični inštrument, ki se večinoma giblje v višjih registrih.

Koncertu je žal primanjkovalo vzdušja, saj se je v Gromki na ta sobotni večer zbralo le dobrih petdeset ljudi, kar gre bržkone pripisati slabemu vremenu. Pohvaliti je treba organizatorja, ki je odlično izbral predskupino, saj sta si bili zasedbi med seboj ravno dovolj podobni, a hkrati različni. VVhile sta tako s suvereno predstavo pripravila poslastico, ki jo je občinstvo na začetku nabralo na vrtu Haikujev. Le malo preglasno je bilo za mizo.