Klub Gromka, 18. 10. 2012

V Klubu Gromka se je na četrtkovem koncertu predstavil domači Gredoč, katerega delo zaznamuje njegova glasbena samosvojost. Tako se razteza od lahkotnejših pesmi in kompleksnejših džemov pa do razpoloženjskih zvočenj. Obenem pa sta v Gromki nastopila tudi dva benda iz Beograda, in sicer Tough Guys Of America in Vvhile. Prvi so v milejši, pop obarvani obliki, kjer poslušalca pritegnejo s preprostimi in igrivimi melodijami, medtem ko Vvhile ponujata hrupnejši bobnarsko-kitarski duet. Četrtkov večer, ki ga je organiziral Rnka Rnka, je tako ponudil redek nastop samosvojega domačega izvajalca in dva novejša benda, ki prihajata iz Beograda, mesta ki je znano po serviranju zanimivih glasbenih skupin.

Gredoč, mladi ljubljanski solo izvajalec, je poznan po svoji unikatnosti. Njegova naredi sam estetika močno zaznamuje zvok, ki se širi skozi različna stanja kalejdoskopa. Mirnost, kaotičnost, hrupnost, tišina, vse to je ujeto v delo Gredoča, in zaradi tega je težko enoznačno definirati njegovo glasbo. Tako se je predstavil tudi na četrtkovem koncertu. Kdor je poslušal njegov istoimenski prvenec, ki je izšel na kaseti, je lahko približno pričakoval, kakšen bo njegov nastop oziroma bi pričakovano Gredoč stopil na oder ob spremljavi kitare. Pa ni, njegova zvočnost je bila ponovno raziskujoča, samosvoja, minimalistična in postavljena v duet žive in nasnete glasbe, ki sta si kot dva pola kaotičnosti in mirnosti izmenjavala svojo odrsko prezenco. Tako smo v uvodu slišali nasnete glasove, ki so zlepljeni drug čez drugega ponujali zmedeno zvočnost, hrup, v katerem je poslušalec lahko ujel le del besed, le košček mozaika sicer raztreščene in zmedene sedanjosti. Kot primer se je v uho ujela humorna misel, da je treba za stara leta varčevati, to pa dosežemo tako, da šparamo. Tej kaotičnosti pa je sledilo njeno nasprotje, mirnost in urejenost. Gredoč je tokrat kot inštrument uporabil kuhinjske lonce, kot bi jih naše babice z veseljem uporabljale v svojih kuhinjah. Na njih je kot po ksilofonu izvabljal zenovsko meditativne trenutke, ujete v ritmično repeticijo, obenem pa ohranjal raziskujočo glasbeno formo. Kot dodatek za višje tone pa je uporabljal še dva večja teglca za rože. To mirnost je nato brezkompromisno zmotila nasneta hrupnost, dokler ni Gredoč znova poiskal zen meditacije, ki se skriva pod kuhinjskimi lonci.

Kot drugi so na oder stopili beograjski Tough Guys Of America. Pri tem se spomnimo na pomembnost tega mesta in tudi širše, srbskega zvoka, ki je bil vedno glasbeno nadvse zanimiv. Unikatne in obenem trendovske so bile glasbene skupine, ki so prihajale iz srbske dežele. Pred par leti so bendi izpod okrilja založbe Odličan Hrčak pljusknili ob obale domačih odrov in v enem valu predstavili mnogoterost tamkajšnje glasbene scene. Posledično smo poslušalci z velikim zanimanjem obiskali četrtkov koncert, da preverimo, kaj nam tokrat ponuja Beograd. Ponovno smo ujeli dve glasbeni skupini, ki sta ujeli trendovski val zvoka. Tough Guys Of America igrajo nekakšen zasanjani pop tipa The Pains Of Being Pure At Heart ali pa starejših My Bloody Valentine, kjer izpod močno distorziranih kitar slišimo melodičnost. Pri tem pa so Tough Guys Of America le deloma potešili zbrane poslušalce. V nekaterih momentih smo sicer slišali samosvojo zvočnost, ki se je bodisi nenadoma razširila in tako v valu zvoka posrkala vase publiko ali pa v preprostih pesmih zadovoljila z minimalizmom. V večini koncerta pa so Tough Guys Of America ostajali v nedefinirani sredinskosti izvajanja pesmi. Slišali smo distorzirane pop pesmice, podane skozi mehkobo bobnarke in razmazanih kitar, a se njihov zvok znotraj pesmi ni vidno razvijal in dograjeval. Tako je sicer uigran zvok le redko dosegal svoje presežke, namesto tega se je skupina zadovoljila z zvokom, ki je ponujal premalo izletov na svoja obrobja. Preproste melodije so bile sicer prijetno igrive, a kljub temu bi si želeli več zvočnega raziskovanja.

Kot zadnji pa je na oder stopil hrupni kitarsko-bobnarski dvojec Vvhile. Sestavljata ga kitarist Andrija Spičanović, ki je tudi pevec in kitarist pri prej nastopajočih Tough Guys Of America, in bobnar Stevan Ćirović. Tudi ta bend je ujel trendovski zvok, kot očitna primerjava se pokaže dvojec No Age. Vvhile tako z nenehno pomočjo kitarskih dosnemavanj gojita močno hrupen in glasen zvok, pod katerim pa slišimo vokala obeh izvajalcev. Kitarska dosnemavanja hitro proizvedejo močno nagneteno hrupno glasbeno sliko, skozi katero pa kljub njeni glasnosti slišimo melodične vzorce. Ob tem se njun zvok lahko na trenutke prijetno ojača, pesmi si sledijo med seboj povezano in tako ponudita vedno močnejšo glasbeno podobo. Pri tem pa močno vlogo zvočnega povezovanja igra Stevan Ćirović, ki s svojim bobnanjem gradi močno hrbtenico za vedno nova plastenja kitarskih delov. Mogoče bi jima lahko očitali preveč podobnosti s prej omenjenimi No Age, a sta Vvhile kljub temu postregla z zanimivim in zvočno strnjenim nastopom. Tako smo slišali zasedbo, ki je zadovoljivo povzela aktualni zvok glasbene produkcije.

Na začetku smo omenili radovednost glede beograjske glasbene scene in njene nove ponudbe. Zasedbi Tough Guys Of America in Vvhile sta ponudili zvok, ki je vpet v trendovski glasbeni svet, ob tem pa smo mogoče pričakovali za malenkost več unikatnosti. Namesto tega smo slišali že znane glasbene vzorce, ki so včasih ujeti v preveč sredinski zvok, ki je podan s premalo medsebojnega nadgrajevanja. A hkrati je bilo slišati tudi zasedbo, ki je trendovsko glasbeno sliko uspešno prevedla v svoje avtorsko delo in jo ponudila v strnjeni odrski podobi.