Stara elektrarna, 22. in 23. 1. 2015

V tokratni RŠ recenziji poročamo o dveh koncertnih performansih, ki sta bila uprizorjena ob izdaji novega albuma skupine Wanda & Nova deViator z naslovom ARP 339, ki je izšel pri založbi Kamizdat. Otvoritveni performans je bil v četrtek, kot predskupina je nastopil še hrupno-ambientalni Lifecutter, ponovitev pa je sledila dan kasneje, ko sta kot predskupina v duetu nastopili didžejki Nina Hudej & Nina Belle.

Wanda & Nova deViator je sicer glasbeni projekt Maje Delak in Luke Prinčiča, ki sta dvignila veliko prahu s prvencem Pacification iz leta 2013. Sodelovala sta že pri vrsti umetniških projektov, naj omenimo zgolj izstopajočo tehnološko-komunikacijsko serijo performansov, Transmittance. Kot Wanda & Nova deViator pa sta se podpisala tudi pri lanskoletni izdaji EP-ja z naslovom Image Snatchers v stilu techno burleske, ki jo je navdihnila serija istoimenskih varietejskih večerov, ki jih prireja kolektiv The Feminalz.

Preden se še potopimo v sama dogodka, naj objasnimo še koncept performansa. Kratica ARP se navezuje na kategorizacijo galaksij, v katerih je ameriški astronom Halton Christian Arp zbral 338 galaksij, od katerih ima vsaka samosvojo spiralno obliko. ARP 339 je potemtakem še neodkrita galaksija, ki dopušča drugačen svet in, kot opišeta v koncertni brošuri,»… svet, v katerem je možno misliti neodkrite dimenzije in nenormativne oblike, zavite v zvočni vrtinec.«

Ideja samega performansa je bila v razbijanju tridimenzionalne realnosti. Podobno idejo je vseboval tudi set inštalacij Transmittance, pri katerem so se povezovali s publiko preko interneta, tokrat pa sta se z razbijanjem tridimenzionalnosti soočila v koncertni dvorani. V luči tega je bil tudi sam prostor stare elektrarne primerno razporejen. Oder je bil krožno sklenjen in vseobsegajoč, tako da je bil prostor za publiko zamišljen kot stojišča v notranjosti kroga. Performans je tako s pomočjo robotsko-kozmične estetike, projektorjev in predvsem podpornih plesalcev in njihovih koreografij skušal prebiti siceršnjo »zemeljsko« koncertno formo in glasbeno prakso predstaviti ne samo v slušni dimenziji, temveč tudi v vizualno-vseobsežnem prostoru.

Pri tem so se že pokazale prve komplikacije s strani koncertne publike, »zemljanov«. Ideja odra se je morala spopasti s tem, da večji del publike vseobsežnosti ni pričakoval. Na četrtkovem koncertu se je tako večina publike posedla po dvorani, nevedoč, da so se udobno namestili ravno na platformah, ki so predstavljale kasnejšo odrsko površino. V tej očitni nejasnosti, ki ji sicer pogovarjajoča publika ni namenila pozornosti, je Lifecutter odigral svoj dvodelni set, poln hrupa in s technom obarvanega temačnega ambienta. S tem, ko je višal glasnost svojega seta, je prevzel pozornost publike in postregel z imenitno poplavo rezkih in donečih tonov.

Podobno je tudi včerajšnja koncertna predskupina, duo didžejk, Nine Hudej & Nine Belle, postregel z elektronsko glasbo, ki je ustrezala kasnejšemu kozmičnemu potovanju. A če je Lifecutter bolj orisal, recimo temu raziskovanje opustošenega planeta, je njun duo postregel bolj z ustvarjanjem vzdušja samega vesoljnega plovila, kar sta dosegli predvsem z različnim ritmičnim skladanjem.

Obe predskupini sta tako za uvod v performans nastavili vzdušje, ki se je osmislilo s prihodom Wande & Nove deViator. Prvi del sta odigrala še v klasični koncertni formaciji. Ob komadu Recursion, otvoritveni skladbi na albumu, pa so na oder prišli še plesalci in plesalke, ki so bili podobno kot Prinčič in Delakova odeti v kiber-futuristična oblačila ter prebarvani s srebrno, jeklasto barvo. Pozornost se je v tistem trenutku razpršila na več fokusnih točk in v nadaljevanju performansa ostala taka. Plesalci so se s svojimi kompozicijami usklajevali z glasbo in performansu je na tej točki uspelo doseči svoj cilj – nastopiti iz vseh strani. Tudi sama osvetlitev je dovoljevala pregled nad publiko, katere udeleženci niso imeli skladne fokusne točke. Edino, kar je bilo pogrešiti, je bil vrh samega performansa. Ples in kompozicijsko gibanje je bilo tako venomer v vlogi podpore, ki je nato bolj kazala zgodbo kot pa stopnjevanje in poglabljanje kozmičnega vzdušja. Celovit dogodek je na koncu koncev vseeno pristal bolj pri koncertni formi kot pri celovitem performansu. A Wanda & Nova deViator sta tekom nje uspešno prikazala njuno idejo  potencialnosti razvoja koncertne forme, v kateri sta bila združena elementa techno burleske in vseobsegajočega fokusa performansa.

Kdorkoli je med dogajanjem razmišljal o nevzgojenosti publike, je imel ali imela mogoče prav, a ne povsem. Dogodek je bil definitivno drugače zastavljen in to ni bila zgolj koncertna forma, kjer se pije, pleše in čez kak teden zopet ponovi. Bil je performans, ki je bil s publiko venomer v kontaktu, na trenutke mogoče še več, kot so si sami nastopajoči predstavljali. V četrtkovi predstavi so bili plesalci in plesalke recimo primorani plesati med odloženimi torbami in oblekami na platformah, kjer so ljudje prej udobno sedeli. Veliko več je bilo namenjeno pogledu in razmišljanju o obliki glasbe, ki se nam je prikazovala, in na tem mestu je performans dosegel svoj namen. Čeprav stežka, je prebil tako imenovano četrto, »varovalno« steno in publiko postavil v samo središče dogajanja. Kljub vsem tehničnim nevšečnostim je predstava pokazala, kako krepka ta »zemeljska« stena v resnici je.

Za lažjo predstavo nove izdaje Wanda & Nova deViator si pomagajte s spodnjim linkom:

https://kamizdat.bandcamp.com/album/arp-339

Za lažjo predstavo "vseobsegajočega odra" pa si pomagajte s spodnjo sliko.