Hrupni večeri, Gala Hala, 18.9. 2017

foto: Specialka

Po avgustovskem ponovnem snidenju s kanadskimi post-pank temačneži Preoccupations je ekipa Hrupnih večerov v ponedeljek k nam pripeljala ameriško umetnico Katie Crutchfield, bolj znano kot Waxahatchee, in s tem v Gala halo zvabila tudi ljubitelje bolj folkovske, bolj neposredno čustveno-ekspresivne, izpovedne indie glasbe. Ti ljubitelji so se sicer najbrž zavedali, da smo umetnico ulovili v obdobju, ko so njeni nastopi ob bendovski spremljavi občasno že precej glasni, energični in izrazito kitarski, kljub temu pa se je tokrat med drugim odpiralo prav vprašanje, do kakšne mere na posameznikovo doživljanje koncerta vplivajo njegova predhodna pričakovanja. Nedvomno smo bili priča enemu najboljših indie koncertov leta pri nas, a najzahtevnejši so lahko ob njegovi kratkosti in njegovi rahlo obrtniški izvedbi tudi obžalovali zamujene priložnosti.

V prvi vrsti že priložnosti, da bi slišali karkoli z mnogim še vedno zelo ljubega intimnega debitantskega albuma American Weekend ali nasploh kakšnega izmed priljubljenih hitov iz preteklih obdobij njene kariere. Set je bil že od uvodne, sicer tudi v živo čarobno zračne in ganljivo introvertirane Recite Remourse, ki je lepo nakazala pevkino izrazito sposobnost artikuliranega prehajanja med različnimi vokalnimi izrazi čustvenih stanj, namreč v veliki meri posvečen njeni novi plošči Out in the Storm. In čeprav je slednja upravičeno sprejeta kot pevkin korak naprej in ena izmed letošnjih relevantnejših tovrstnih izdaj, morda predstavlja tudi trenutek, ko je Waxahatchee z namenom doseganja konsistentnosti, odločnosti, udarnosti delno žrtvovala svojo lo-fi edinstvenost. Njeno vse bolj samozavestno in karizmatično obujanje alternative 90-ih resda prinaša impresivne rezultate, a v smislu zvoka večino časa vendarle ne stoji zares na svojem in konec koncev ne zveni niti zelo daleč od glasbe, ki jo s svojim bendom The Fizz ustvarja Katiejina sestra dvojčica Allison, sicer tudi članica spremljevalnega benda Waxahatchee.

V tem smislu se je slednja izkazala za primerno prednastopajočo, saj si je z raznimi projekti očitno že nabrala dovolj odrske samozavesti, da njena dokaj neizstopajoča in v primerjavi s sestrino še malce mladostniška, sodobna interpretacija riot-grrrl glasbe izpade zanimiveje, kot bi sicer. Na valu bobnov, ki so skozi večer pogosto hote ali nehote preglasili kitare, je s kitaro in občasno s sinti ustvarjala zvok, ki je zbrane pripravil na Waxahatchee in je lahko ostal v spominu, če že tam niso ostale tudi melodije. Slednje pa je naposled prinesel zadnji del pevkinega nastopa, na čelu s hitom Dean's Room, ki že lahko kaže njeno doseganje bolj dostopnega, pa hkrati bolj osebnega glasbenega izraza, ki bo morda zavil še bolj stran od sestrinega.

Večja raznolikost, ki jo premore Katie Crutchfield, se je sicer izkazala že v uvodnem delu njenega nastopa, naprimer ob kontrastu med rockersko udarno Silver in prijetno melanholično Sparks Fly, ki sta že spadali tudi med vrhunce večera, a Waxahatchee je hkrati tudi ena tistih, ki v svoji diskografiji nimajo enega izrazitega hita in jih vsakdo spoznava z malce drugačnega zornega kota. Do nedavnega je bil morda še najbolj izpostavljen komad Air, lep pokazatelj zanjo značilnega, osvežujoče spretnega besedilnega prehajanja med okrivljanjem drugega in lastnim privzemanjem krivde za propadla razmerja, hkrati pa komad, ki je tudi tokrat pri stoglavi množici naletel na najtoplejši odziv. Podobno lepo sprejet pa je bil vsaj še Under a Rock, besedilno sofisticirano kompleksen in glasbeno osvežujoče preprost single z njenega predzadnjega albuma, s katerim se je po petdesetih minutah pevka od nas že poslovila.

A bolj kot dolžina je lahko koga zmotila zadržanost oziroma sramežljivost pevke in njene dekliške, zelo zanesljive spremljevalne skupine, saj se je ob minimalni komunikaciji z občinstvom in splošni distanci, ki jo je bend držal do nas, zdelo, da se že čutijo posledice predolge turneje in da je Ljubljana le še ena izmed njenih mnogih postaj. Na srečo pa se to ni kazalo v samem igranju, saj so bili praktično vsi komadi zelo dobro izvedeni, tudi sama uigranost benda pa je bila na zavidljivem nivoju, posebej v zaključnih, skoraj shoegazerskih trenutkih, kakršen je bil recimo komad No Question, ko so poleg basa hrup povzročale še tri kitare.

In tudi če koncert ni bil tako zelo čustveno vabljiv, kot smo morda pričakovali oziroma kot bi lahko bil, če bi Katie Crutchfield ujeli na kak drug dan, ob kakšni intimnejši, morda celo akustičnejši priložnosti, so njene vse glasnejše himne mladega odraslega samoiskanja in samoaktualizacije tudi v ponedeljek brez dvoma pustile vtis in potrdile, da gre za eno izmed ključnih indie umetnic teh let. Konec koncev tudi umetnico, katere nastop na priljubljeni radijski postaji KEXP je šel v svet manj kot teden pred njenim ljubljanskim koncertom, kar je le še en bežen znak aktualnosti avtorice. Podobno zanimiv, pa čeprav zvočno precej drugačen koncert pa pričakujemo tudi 10. oktobra, ko Hrupni k nam pripeljejo samosvojo ameriško umetnico Eriko M. Anderson, bolj znano pod odrskim imenom EMA. Zanimivo bo videti, kako se bo našim pričakovanjem izmikala ona.