Gala Hala in Channel Zero, Ljubljana, 15. 4. 2022

Vonj po sveže opranem betonu se je namešal v zraku nad Metelkovo, ki se je 15. aprila zvečer napolnila z množico pripadnikov vseh trenutnih subkultur. V kotu za Gala halo so obuti v militantne škornje in oviti v usnje v krogu stali metalci, na drugi strani pod drevesom so se zbirali e-najstniki z lasmi neonskih barv ter vsaj za dve številki prevelikimi puloverji. Če si se obrnil okoli, si na drugem koncu lahko opazil množico hipsterjev v dolgih plaščih zemeljskih barv, videl pa si lahko tudi redke pripadnike gaserjev. Razlog za tako pisano skupino ljudi je bila peterica koncertov pod organizacijo Dirty Skunks, ki so se izmenjujoče odvili v dveh metelkovskih dvoranah – Gala hali in Channel Zeru.

Promotorji so nam za začetek v Gala hali postregli z nastopom Nomarka v družbi njegovega kolektiva Aseben. Od samega začetka je bila dvorana precej polna in kmalu se je nabrala močna energija, ki se je sproščala v obliki moshpitov in skakanja publike. Ozvočenje je bilo dovolj glasno, prav tako pa je bil soliden tudi miks. Ko so si fantje med vokalnim nastopom vzeli odmor, je tega hitro nadomestilo občinstvo, ki je več kot očitno poznalo besedila. Kljub mlajši sestavi obiskovalcev je bilo moč opaziti kar nekaj starejših obrazov in predpostavke o nesprejemanju zloščenih hyperpop ter trance instrumentalov in autotunu so bile odveč. Aseben se med komadi niso izgubljali v dolgih govorih. Napovedali so naslednjo pesem, se zahvalili publiki, na kratko pošalili in že palili naprej. Publiko so spodbujali k moshpitom, na neki točki pa jim je celo uspelo, da je cela dvorana skupaj počepnila in se nato z dropom v refrenu vrgla gor v divji ples.

Zvočni zasuk je v zatohli in temačni dvorani Ch0 povzročila trap-metal mesarija In Heaven. Tri srhljive podobe, ki tvorijo medžanrski most med hip-hopom in metalom, so brez pretiranega šundra začele opustošiti nabirajočo publiko. Fantje so oder odeli v sprožujoče samomorilne zanke, na desni kitarist, čigar lasje nam njegovega obraza tekom divjega igranja sploh niso izdali, na levi sproščen vokalist, ki je iz sramežljivega nagovora v štajerščini zavajajoče skakal v hreščeče growle. Za njimi je visela zastava benda, ponavljajoč trend vseh predstavljenih projektov, in njihov producent, ki je izza svojega računalnika čaral sedaj že znano zmes bitičov in semplov ob katerih je s headbenganjem večkrat deloval, kot da se mu obeta bližnje srečanje čela z mizo. Odrska prezenca In Heaven nas je vse držala prav do konca koncerta. Zasedba je v polurnem nastopu postregla s kombinacijo materiala z obeh izdaj, čas pa so našli tudi za predstavitev novega komada. Na njem je slišati več blackmetalskih vplivov, vokalist celo sam nekaj odrepa. Kljub solidnosti novega in starega materiala se je bend med koncertom spopadal z na žalost malenkost nesrečnim miksom, ključen del zasedbe – njihove trap/hip hop podlage – pa so večino časa utapljale kitare.

Uspešno nahajpano publiko je nato zadelo dejstvo, da po dolgem času sledi starošolski, klubski nastop alter zajebantov SBO. Plesišče Gale je zalilo subkulturno morje in postalo je jasno, da so Smrt boga in otrok prvi nastopajoči, ki iskreno zajamejo vso poslušalstvo ambicioznega koncerta. Enostavno lahko rečemo, da so pač brezčasni. Ključen je bil izbor komadov, ki je rangiral od baladic do starošolskih pokalic tipa Sara Bezovšek in zaprašenega Puši Kurac. Obiskovalcem je peterica sporočala, da so tu tako za Soundcloud kopače iz leta 2015 kot za nadobudno mlajše poslušalstvo, ki je večino skladb tako ali tako že znalo na pamet.

Grupa je nasploh zavladala odru v za njih klasičnem rogavem stilu. Beno v kikli in eyelinerju, Frankl oblečen kot izmozgan vratar tvojega dijaškega doma. Zagotovo je treba izpostaviti suvereno interakcijo s publiko. Kadar koli se je ponudila priložnost nagovora ali izpeljane forice, se je ta zgodila, v spominu na primer ostaja strastno poljubljanje para v ospredju, ki je postal finta špila, ali klasičen »deej no, js nam repu tega,« ki takoj sproži pomoč iz publike. Podarjali so nam nageljne, podajali so si čepice iz publike, skratka, SBO koncert ni nikoli samo to, temveč je ritual nenavadnega.

Dobršen del mase utrujenih teles je predzadnjič zaneslo nazaj v temo Channel Zero, ko je s prizoriščem javne usmrtitve pometel kiberpank, zanke pa sta nadomestili dve sintetizatorski mrcini. Sledil je namreč duo Neuromancer, ki je množico pospremil z retrofuturističnim darksynth miksom. Iz nabora večera sta delovala še najbolj naključno, saj je glasba predstavljala odklon od rdeče niti trapa, zato je bil od vseh njun nastop sprva najmanj obiskan, ob spustu mehanskih ritmov pa se je nabrala kar zajetna množica plešočih životcev. Posebna gostja je bila električna kitara, ki je sinte pospremila s kar nekaj krepkimi soli v stilu heavy metala iz osemdesetih. Neuromancer sta bila odlično ozvočena, miks pa čist, še posebej dobro so zveneli basi, na katerih je slonela njuna glasba.

Naše romanje se je zaključilo tam, kjer se je začelo – v Gali. Češnja na vrhu vsega prej slišanega so bili jeseniški fenomen svetovnega kova – headlinerji Within Destruction, katerih prašičje kruljenje smo doma tako zelo pogrešali. Pri nas so se ustavili v sklopu evropske turneje in predstavili za čistost trve metal fenov sporen trap deathcore album Yokai. Dodobra zašvicana dvorana Metelkove se je kot nepremični objekt že ob prvem komadu od blizu seznanila z neustavljivo silo slam metala, na sredini pa se odpre mošpit, ki pogoltne tako metalce kot neonske e-otroke.

Within Destruction so razvratno animirali vse udeležence, zvok pa je našel zlato sredino med čistostjo in brutalnim hrupom. Zasedba je svoje nastope že neštetokrat kalila na tujih odrih in zdelo se je, da spremljamo kateri koli svetovni deathcore koncert, ki je leta 2013 polnil dvorane Kina Šiška. Zares edini opomin, da ni tako, pa je bil vokalist Rok, ki nas je redno opominjal, da od Ljubljane takšnega odziva ni pričakoval. Kombinacija kruljenja, breakdownov in nasilnih kitarskih linj je publiko razmetala v stanje evforije, vse skupaj pa se je končalo s čezdvoranskim zidom smrti.

A narodnozabavni miks peterice nastopajočih je bil za mnoge zgolj začetek noči. Sledil je namreč after v obliki dveh mini rejvov. V Channel Zero smo se lahko neumorno naplesali ob miksu kolektiva Nimaš Izbire, medtem ko nas je v Gala hali pričakala industrijska pralnica treh DJ-ev, imenovana Raveyard Electronic Terror. Izmenjevanje prizorišč za vsak nastop, ki je prej lahko prekinilo tok noči, in medžanrsko mešanje nastopajočih DJ-ev je zdaj postalo res utrudljivo opravilo, če se je obiskovalec želel udeležiti obeh afterjev. Kljub temu pa je lahko pošteno nadoknadil telesno aktivnost, če je tisti dan slučajno izpustil obisk fitnesa.