Flex, Dunaj, 8. 9. 2016

V četrtek zvečer je bila množica pred priljubljenim dunajskim klubom Flex še večja kot običajno. Sumljivim tipom, ki tam vedno prodajajo prepovedane snovi, so se tokrat pridružili še preprodajalci vstopnic, klubska kavarna pa je bila že dolgo pred koncertom polna fanov angleške indie glasbe. Končno so se v naši bližini namreč kot headlinerji ustavili Wolf Alice, trije fantje in punca, ki skupaj predstavljajo novo veliko stvar na angleški alternativni sceni. Seveda smo dovolj stari in glasbeno izkušeni, da ne nasedemo vsaki takšni oznaki, ki jo bendom radi nadenejo angleški mediji, a tokrat se zdi, da je pozornost vendarle upravičena.

Wolf Alice sicer podobno kot mnoge druge sodobne senzacije britanskega rock'n'rolla nedvomno še vedno črpajo iz tradicije alternativne kitarske preteklosti, a neglede na to pri tem izstopajo. Temo botruje že dejstvo, da se ne naslanjajo preveč na angleške indie, britpop ali 60's zvoke, temveč izvajajo modernizirano, zelo melodično, hookovsko in predvsem samosvojo verzijo ameriške alternativne glasbe devetdesetih, na čelu z grungem.

Bend je s četrtkovim nastopom zaključil evropsko turnejo, na kateri je vlogo predskupine prevzela še ena nova sila angleškega indieja, pa vendarle precej bolj generičen in omejen londonski bend, imenovan Gengahr. Ta je tokrat ponudil všečen in energičen miks pesmi z lanskega prvenca A Dream Outside ter s prihajajoče nove plošče, a je bil njegov polurni nastop v veliki meri že vnaprej zapisan pozabi. Vseeno gre poudariti, da novi komadi z bolj kompleksnimi strukturami in z bolj dinamično ritem sekcijo vendarle nakazujejo bendu bolj lasten glasbeni izraz in ga prav lahko dvignejo nad nivo prijetne predskupine.

A ko so točno ob najavljeni uri oder zasedli Wolf Alice, o Gengahrju ni razmišljal več nihče. Približno osemstoglava množica je iz že tako malce trasherskega Flexa ustvarila savno in s tem občutek pravih klubskih pank koncertov. Boj za prve vrste se je tako dobival in izgubljal že dolgo pred trenutkom, ko se je za odličnega odpiralca seta izkazal komad Your Love's Whore, ki morda najbolje ponazarja bendovo prožnost. Že preden se zasliši impresiven, pa hkrati krhek vokal pevke Ellie Rowsell, gre komad skozi tri različne pripravljalne faze in kasneje izziva še s start-stop momenti ritem sekcije. Ob tem pa v stilu legendarnih Pixies izjemno elegantno prehaja med milozvočnimi melodijami in kontroliranim hrupom.

Prijetnega hrupa v četrtek ni manjkalo in nemalo kdo je bil presenečen, ko je opazil, kako (post)pankovsko surovi, distorzirani in glasni so Wolf Alice v živo. Prvo besedo ima tu glavni kitarist Joff Oddie, ki je kitaro v bolj shoegazerskih momentih pogosto dvigal, spuščal in pritiskal ob zid, po njej drsel s celima dlanema in se nasploh odločal za atraktivne in nekonvencionalne načine igranja.

Tako se je morda presenetljivo za enega izmed vrhuncev izkazal komad Lisbon, zaznamovan z razbijaškim srednjim delom. Bend pa skozi enourni set, v katerem je odigral skoraj celoten debitantski album in še par hitov z zgodnjih dveh EP-jev, nasploh ni nikoli izgubil pozornosti razigrane množice pod odrom. Sicer bi lahko prevpraševali nujnost vključevanja tudi njihovih najmirnejših stvaritev, a odigrali so pač praktično vse, kar so doslej izdali, na nove komade, ki naj bi že obstajali, pa bomo morali počakati do naslednjič.

Kljub skromni diskografiji četverici hitov sicer res ne manjka, morda največji med njimi pa je Moaning Lisa Smile, s katerim je bend zaključil glavni del nastopa. Gre za komad, ki je na presenečenje vseh temu mlademu bendu že prinesel nominacijo za grammyja, v živo pa se res izkaže kot učinkovit šus energije, a gre mimo skoraj prehitro. Globlji vtis je pustila morda bendova najboljša skladba Giant Peach, s katero so v razbijaškem, psych-grunge slogu zaključili še desetminutni bis.

S tem je bend gotovo zadovoljil apetite zbranih v dvorani, na trenutke je bilo navdušenje celo tako veliko, da je še sicer trendovsko namrgodeno Ellie sililo v nasmešek. Wolf Alice je zavoljo glasnih, vendar še vedno radijskih skladb, pa tudi zaradi nekaterih zgodnjih eskapističnih besedil očitno tiste vrste bend, ki uspešno nagovarja novo generacijo rock fanov. Tak močan stik z mladostniškim občinstvom bi lahko tolmačili tudi v negativno smer, a s pravimi potezami v prihodnosti in ob sočasnem odraščanju tako njih samih kot njihove zveste publike bo bend to vez lahko unovčil predvsem kot prednost.

Wolf Alice sicer še ni zares prelomen band, ki bi širil meje žanrov ali spajal težko združljive zvoke, a z energičnimi živimi nastopi kaže izjemen potencial. Dobro jih je bilo zato ujeti v srednje velikem klubu, prav mogoče je namreč, da bodo kmalu že preveliki za kaj podobnega.