foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška

Kino Šiška, 20. 5. 2017

To soboto se je v prostorih Kina Šiška odvijal večer, ovit v edinstveno mešanico temačnega šuma in ameriške folklorne tradicije. V našo prestolnico se je namreč vrnil boter denverske gotske amerikane David Eugene Edwards, nam bolj znan kot vodja alt-country skupin 16 Horsepower in Wovenhand. S slednjo se je občinstvu Katedrale Kina Šiška predstavil že leta 2015, v sklopu promocije albuma Refractory Obdurate. To soboto pa je v Komuni predstavljal svoj do dne najbolj nasilno šumen material z lanske plošče Star Treatment. Ali nas je Davidova pridiga duhovnega iskanja tudi tokrat vodila v nekakšen duhovni trans pa bomo izvedeli skozi gospel pričujoče recenzije.

Uvoda v mašo pa nam tokrat niso pripravili temačni Marriages kot pred dvema letoma, temveč hrvaška kantavtorica Irena Žilić, ki je za to priložnost predstavila svoj album Haze. Kantavtorica je doslej v svoji karieri izdala dva albuma, ovita v zvoke prijetnega folka in občasnega dream popa, vendar je bilo ob tokratnem večernem nastopu opaziti, da so aranžmaji in studijska produkcija precej pomemben element njene glasbe. Tako njen mehek in prijeten vokal znotraj takšnega solo nastopa ni bil dovolj, da bi upravičil precej povprečen performans. Irena je svojo repetitivno tehniko brenkanja uporabila bodisi na tišji akustični kitari ali na preglasni električni različici. Njen mehek vokal je tako bodisi preglasil akustično spremljavo ali pa se skril pod ostrim zvokom električnih strun. V tišjih delih nastopa bi njen talent lahko  primerjali celo z obetavno kantavtorico Julien Baker, vendar je ob tako skeletnih aranžmajih tudi opaziti, da Ireni manjka določen občutek dinamike in intime. Takšne, kot jo denimo začutimo z Julien ali ob Irenini očitni inspiraciji - kantavtorici Anni Calvi. Irena je svoj nastop zaključila s sicer prelepo skladbo Scars, ki se je lepo prevedla v sozvočje tokratnega nastopa, a na žalost tudi to ni bilo dovolj, da bi se lahko znebili razočaranega občutka ravnodušnosti.  

Po krajšem premoru so zvoki indijanskega petja naznanili pričetek pridige duhovnega iskanja, na oder so stopili Wovenhand. Vzklike pričakovanja so nato v trenutku preglasile silne frekvence distorziranih kitar, ki so ob blatnem zvoku basa in bobnov odigrale glavno vlogo znotraj zvočne podobe tokratnega srečanja. S takšno teksturo je bilo takoj opaziti estetski preskok znotraj Wovenhand diskografije, skozi katero je z mehkejšo akustiko obarvane albume postopoma menjal zvok, ki bi ga lahko primerjali s tršim desert rockom ali celo sludgeom. Ob takšni kvazi Swans zvočni paleti je že tako zastrašujoč glas Davida Eugene Edwardsa deloval še bolj v liniji s kakšnim norim baptističnim pridigarjem. Davidov glas ostaja močan, prezenten in nadvse prepričljiv. Skozi zvočno manipulacijo filtrov in odmeva se je njegova poduhovljena beseda spopadla s temnim šumom distorziranih aranžmajev - nekaj vendarle vrednega osladne biblične metaforičnosti.

Posebno delo z glasom pa tudi ni edini element Davidovega nastopaštva. K dostavljanju njegovih arhaičnih besed so pripomogle različne telesne kretnje, ki bi v drugačnih kontekstih lahko izpadle prav neumno. Vendar Davidova celostna karizma omogoči, da nenadni nagibi glave ali ostale, z Regan iz Exorcista primerljive kretnje izpadejo pristno. Nastop bi lahko primerjali s sorojaki denverske gotske amerikane Slim Cessna's Auto Club, ki smo jih na istem odru izkusili lani. Vendar pa sta Slim Cessna in Jay Munly svoje evangelije prodajala s precej očitnega ironičnega humorja, ki smo ga opazili tako v besedilih kot ob razigranem nastopu. Takšnega občutka ironije pa v besedah Wovenhand poezije ali ob nevrotičnih premikih Davidove pojave pač ni bilo zaslediti. Wovenhand nam s svojo pridigo krščanske simbolike nabija moralce brez kančka humorja. Ostajajo resni, hladni in na trenutke dovolj zastrašujoči, da bi z apokaliptičnimi nareki iz Razodetja lahko pretresli tudi kakega black metal edgelorda. In občinstvu Kina Šiška so tudi tokrat dokazali, da ostajajo prepričljivi prvohodci gotske amerikane.