Klub Gromka, 11. 9. 2012

Klub Gromka je v torek gostil dva makedonska benda, in sicer SIZ in XAXAXA. Oba benda gojita kitarsko nabrito estetiko in se nahajata nekje v punk, hard corovskem okolju, medtem ko SIZ dodajata še rockersko funkovske prvine. Skupini sta predstavili svoji novi plošči Responsibility ter Siromašni i bogati. Preden nadaljujemo z recenzijo koncerta, se dotaknimo še ene problematike, ki se je pokazala ob torkovem nastopu.

Sicer žal ni nič novega, pa vendar. Koncerti nudijo dober uvid v nastopajoči bend, prav tako pa tudi razkrivajo odnos publike do takih dogodkov. In tokrat je bila obiskanost slaba in to zelo. Na prvi pogled bi zamahnili z roko in si mislili, folk je razvajen, nezainteresiran in noče plačevati vstopnine. Kako prosim? Cena vstopnice je bila simbolična, če greš s kolegi enkrat za šank, plačaš dražjo ceno. Torej ni problem v višini vstopnine, ampak v dogodku samem. Par dni nazaj se je na Metelkovi proslavljalo rojstni dan in bilo je polno, nabito polno ljudi. So prišli zato, ker ni bilo vstopnine ali ker je bil to dogodek z veliko začetnico? Prišli so zaradi samega dogodka, happeninga, zaradi scene,  Metelkove in tako naprej. Ampak, če prideš zaradi takih vzgibov, ti je vseeno kdo nastopa, važno je, da si tam. Namesto zainteresirane publike tako dobimo žurerske pozerje. In tako so dogodki z veliko začetnico nabito polni obiskovalcev, ki jih obenem samo dogajanje na odru niti ne zanima preveč. Ko pa gre pogojno rečeno zgolj za nek koncert, pa je obiskanost zelo slaba. 

Vrnimo se v Klub Gromka, kjer sta kot predskupina na oder stopila SIZ, kitarsko, bobnarski, vokalni dvojec. Kljub minimalistični zasedbi sta se predstavila z raznolikim repertoarjem. Začela sta nekje v punkovskih vodah, s kratkimi in enostavnimi pesmimi. Kljub brzeči kitari, se je bobnarski del ustavljal v bolj preprosti, nekakšni robotsko avtomatizirani ritmiki. S tem se je v komade vrivala igriva plesnost. Kljub temu, da imata SIZ kratke pesmi, je večjo izraznost nosila njuna instrumentalnost kot pa vokal pevca, ki je prav tako lahko minimalističen. Kot na primer takrat, ko ponavlja določeno besedilo znova in znova ter pridobiva na svoji moči skozi njegovo interpretacijo. Na začetku hitre pesmi so se  skozi plesnost upočasnile, obenem pa razgibale in ostale kratke in preproste. Za trenutek sta SIZ v preprosti igrivosti spomnila na simpatične Minutemen. A njun zvok je postajal vedno bolj igriv, pesmi so se daljšale, ponujale so vedno več daljših kitarskih izletov. SIZ sta se iz hitrosti prelevila v razgibana funkijaška gruvača. A še vedno sta ostajala hrupna, neposredna, surova, dokler se nastop ni končal na svojem začetku, v hitrem in preprostem kitarskem šusu.    

Za njima so na oder prišli XAXAXA, zasedba, ki jo domača publika že pozna. Bend pa je med drugim tudi močno poznan skozi delo Bernays Propaganda, saj je XAXAXA sestavljen iz njenega  moškega dela. Za razliko od bolj diskoidne podobe, pa so XAXAXA preprosti, in gojijo hard core punk izraznost, ki jo poznamo skozi washingotnke Dag Nasty, predvsem pa močno spominjajo na Hüsker Dü. 

Skozi celoten nastop, razen med kratkimi tehničnimi problemi, je trojica odbrzela skozi svoje pesmi, ne da bi ob tem kaj posebej naslavljala publiko. S tem smo dobili hitro sledeče si pesmi in s tem so še bolj poudarili drajv, ki ga XAXAXA nosijo v svoji glasbi. Bend je speven, a ob tem je potrebno poudariti, da gojijo sivkast in hrapav zvok, k temu prispevata predvsem kitara in vokal Vaska Atanasoskega. Drvenje XAXAXA se zdi plesno, a ni lahkotno, saj v sebi nosi zgodbe socialnih razlik, revščine in drugih družbenih problemov, ki se odraža tudi v nekakšni zvočni monotonosti. Ob tem se kaže neka posebnost njihove glasbe. Na eni strani slišimo enakomernost zvočne slike, ki lahko poslušalca na nek način paralizira, obenem pa je glasba v nenehnem pogonu, ki sili naprej. S tem se ustvarja posebna zvočna atmosferika, kjer se pomešata pozitivnost in melanholija. 

To glasbeno sliko pa dodatno razgibava basist Nenad Trifunovski. Basovske linije posegajo v prej omenjeno zvočnost zasedbe in poudarjajo njeno spevnost, obenem pa  glasbo nenehoma razgibavajo in debelijo. Prav tako je bobnar Džano Kuč ključna hrbtenica zasedbe, saj v tekoče podajanje ritma dodaja gibljivost in igrivost. Ob tem pa ti razgibani ritmični vzorci ne posegajo v tekoči drajv zasedbe, ampak ga le še naredijo bolj bogatega in gibljivega. Res je sicer, da XAXAXA gojijo neko preprosto glasbeno estetiko, ki obenem tudi ni nova, kar jih bogati, je predvsem njihova suverena in iskrena izvedba.

Oba nastopa na torkovem koncertu sta bila sproščena, obenem pa samozavestna, z močnim glasbenim nabojem, predvsem zaradi pristnosti igranja obeh skupin. Slišali smo novi plošči aktualnih makedonskih zasedb in upajmo, da bo ob naslednji priliki pod njihovim odrom stalo več radovednih obiskovalcev.