Kino Šiška, Ljubljana, 19. 5. 2022

Na včerajšnji večer je v Ljubljani prvič nastopila nizozemska zasedba YĪN YĪN. Uh, moja ušesa, se je naslikanim ljudem na stenah stranišča v Kinu Šiška zaupala obiskovalka koncerta po koncu. Prav res, je ob tem pomislila recenzentka – zvok kozmičnega disco-funka je zagotovo masiral telesa in okončine, še močneje pa je napadal vsakršno uho, ki se je znašlo v Komuni.

Tonski mojster, ki je na koncertu sicer požel bučen aplavz, je tudi del potujoče ekipe na evropski turneji v teku. Predstavljajo v marcu izdano plato The Age of Aquarius, ki je izšla pri domači založbi Glitterbeat. Na nek način je bil tako nastop na ljubljanskih tleh posebej vznemirljiv, tak vtis pa je le še potrdil uvodni pozdrav z odra, ko je klaviaturist Robbert Verwijlen omenil, da so zastopniki založbe zdaj tu in da je zanje fino igrati, četudi jih še niso uspeli spoznati.

V naših revirjih se je zasedba predstavila v novi postavi, potem ko jo je pred nekaj tedni zapustil eden izmed ustanovnih članov, kitarist Yves Lennertz. Menjava kitarista je najverjetneje vsaj rahlo vplivala na zvočni izraz zasedbe, sicer pa se je četverica na odru poigravala z njim značilnimi ritmi. Navdih črpajo iz jugovzhodnoazijskih muzik 60. in 70. let ter kuhajo svojo disco-psych-funk, pretežno instrumentalno mešanico. Ta je po izdanem prvencu pod okriljem založbe Bongo Joe vzbudila pozornost širše javnosti, nekaj njihovih komadov, ki vabijo na ples, pa se je v zadnjih letih že odvrtelo tudi v etru Radia Študent. V nekem intervjuju lahko preberemo, kako se je skupno muziciranje YĪN YĪN pravzaprav začelo z močno DIY noto, saj jih je pomanjkanje dogajanja v domačem mestecu Maastricht spodbudilo, da si samostojno ustvarijo sceno. To je pomenilo predvsem dosti organiziranih zabav. Skozi leta brskanja med starimi ploščami v iskanju neobičajnih zvokov, sprotnim ustvarjanjem lastne muzike in z dobrim občutkom za prirejanje koncertov, si danes bend suvereno utira poti in zdi se, da vedo, kaj počnejo.

Muzika na včerajšnjem koncertu se je pretakala – zares spretno so izvajali tekoče prehode – od svežih kompozicij do komadov iz prejšnjega albuma, naslovljenega The Rabbit That Hunts Tigers, skoraj polni dvorani migljajočih prisotnih pa so postregli tudi z nekaj sekvencami navihanega džemanja. Omenimo recimo zvočno zanimiv pripetljaj, ko so z rokami pograbili viseč gong in s palico vneto tolkli po njem. Z vsem skupaj so dokazovali, kako jih je intenzivneje spremljati v živo kot na posnetkih. Kakšno uro muziciranja so držali energijo in pritegnili občinstvo, ki jih je pozdravljajo z vzkliki. S karizmatično gesto jim je uspelo celo počepniti celo Komuno ljudi. Dvigale so se roke in skupaj z vonjavami piva je krožil švic – obetal se je plesni večer, ki se je nato tudi odvijal, po pravici povedano pa je recenzentka pričakovala še bolj razgreto plesišče. No, ali pa vsaj kakšen odpuljeni plesni gib več. Koncertno vzdušje je zagotovo posebej začinila prezenca benda, ki je ves čas dajal vtis, da so kul in se tega tudi zavedajo. Izgledalo pa je tudi, da se na odru zelo zabavajo in so dobro uigrani, kar je pripomoglo k sproščenemu špilu.

In ko so rekli, da imajo na zalogi še zadnjo pesem, se je iz publike zaslišal začuden saj se šali, a ne?. Pa se niso šalili, odigrali so in odšli z odra. Že prej smo obiskovalke lahko slišale, da niso pričakovali tako zgoščene turneje in da morajo ta večer čim prej spat, ob čemer smo hočeš nočeš pomislile na hiter tempo življenja in menedžerske ter pridružene zahteve, ki glasbenike ženejo, da delajo le drobne koncertne postojanke; da se pripravijo čim hitreje, hitro odigrajo, še hitreje pospravijo in se kar se da hitro odpravijo dalje.

Po ubranem ploskanju so se vendarle vrnili za bis in z desetminutnim štiklcem, ki se je izpel v ponavljajoč »forty hours in the disco«, energično zaokrožili svoj nastop. Vešče, lahkotno, zajebantsko. Omenjeni dve plati, ki smo jima prisluhnile, vsebujeta kvalitetne posnetke, ki pa jih YĪN YĪN s samozavestno koncertno izvedbo nadgrajujejo in s tem izkazujejo še večji potencial.