Pri Rdeči ostrigi, Škofja Loka, 23. 7. 2022

V Škofji Loki, Kamniku, Kranju, Železnikih in Cerknem je od 15. do 23. julija potekal že trinajsti festival In memoriam prof. Peter Hafner. Kultni festival gorenjske alter scene se je pod imenom Alter Fest in taktirko Tineta Hafnerja oblikoval že leta 2005, idejo pa je s polno paro podpiral tudi njegov oče, škofjeloški učitelj matematike in ljubitelj alternativne kulture, profesor Peter Hafner. Od profesorjeve smrti je festival imensko in vsebinsko posvečen Petru Hafnerju ter njegovi izredni ljubezni do glasbene in kulturne alter scene. 

Tokratni festival je poleg tradicionalne Škofje Loke potekal še drugod po Gorenjskem, vključeval pa je barvito in široko ponudbo raznih delavnic in manjših intimnih koncertov ter kulturnih dogodkov. V tokratni recenziji se posvečamo zaključnemu, velikemu koncertu, ki je potekal v soboto, 23. julija Pri Rdeči ostrigi, na odru pa so se zvrstili ZLIN, Haiku Garden, Disdrug in Repetitor. Tehnično je bil celoten koncert izveden dobro, zvok je bil z redkimi izjemami jasen, lučke pa očem prijetne. 

Velikana Repetitor in Haiku Garden stojita na lestvici prepoznavnosti aktualne alter scene kakšno prečko višje od hrvaških Zamišljenih likova i nepravde oziroma ZLIN in Železnikarjev Disdrug. Svojo scensko pozicijo sta velika akterja večera upravičila s suverenim, rutinsko izpiljenim in uigranim nastopom. Na odru so Haikujevci čudovito poustvarjali svojo novo plato Loose Contacts / Tense Present, zaigrali pa so še en neizdan komad in par zimzelenih hitičev. Repetitor so redni del večera zaključili z izvajanjem svojega klasičnega, hrupnega in razgibanega rogoviljenja. Boris Vlastelica je skakal po odru, ograjah, stenah in med občinstvo; v slednjem so z glavami butali tako sivolasi pankerji kot mladina. Na kratko: o koncertih obeh zasedb smo na naših valovih poslušali že marsikatero pozitivno recenzijo, od trenda vseh mogočih superlativov pa recenzent tokrat nima namena odstopati. Oba benda sta glasbo izvajala energično in s kirurško natančnostjo. Raje torej ne izgubljajmo besed in se posvetimo preostalima nastopoma zaključnega večera Pri Rdeči ostrigi.

Publiko je ogreval hrvaški amalgam noise rocka, postpunka in razvlečene psihedelije, ZLIN. Zamišljeni likovi i nepravda so trio: Martin Brbič z moog sintetizatorjem, Zvonimir Sokol s kitaro in bas kitaro ter Dario Dodig z bobni. Rezultat te enačbe je brezkompromisna zvočna odisejada, ki nas spravlja v razneženi trans. V zgodnjih urah večera smo tako s hrvaškimi zamišljenci študirali step-sequencerje rohnečih sintetizatorjev in agresivne melodije distorzirane kitare, zvok pa je mestoma potegnil celo na krautrock. Liki so odigrali štiri skladbe iz svojega precej obsežnega arsenala, pri čimer so delovali sproščeno in zatopljeno. Izpostaviti je treba predvsem bobnarja Dodiga, ki je vživeto držal groove, se dopolnjeval s Sokolom in Brbičem in celoten nastop dvignil na višji nivo. Mladeničev se ne da prehvaliti – komade so odigrali z zavidljivo energičnostjo in k svojim bodočim podvigom zagotovo pritegnili marsikatero uho. 

ZLIN so izvrstno uvedli publiko v ritme njim sledečih Haiku Garden, po nastopu teh pa je sledila krajša pavza. V zvoku zamišljenih likov in psihedeličnih vrtičkarjev bi namreč lahko našli marsikatero podobnost, naslednji Disdrug pa so s svojo neposredno mešanico panka in progresivnega rocka utelešili prelom koncertnega večera v smeri trše glasbe. Kratek premor je tako do neke mere omilil presenetljiv obrat večerne zvočne palete. 

Disdrug našim valovom sicer niso nepoznani – skupina iz Železnikov je z imenom Disdrug This Fuck na Klubskem maratonu nastopila že leta 2003. Pokojni profesor Hafner je njihovo zvrst poimenoval kar »Stop-and-Go«, ta označba pa se je ob njihovem nastopu izkazala za precej točno. Trio je bosonog slalomiral med kompleksnimi komadi, ki so močno vlekli na progresivni rock v slogu Rush – mestoma pa tudi na punk. Med premori je simpatični basist Anže Krajnik širokobesedno razlagal o revoluciji, kozmičnih luknjah in po dvajsetih letih še vedno neizdani plati. Ob slednjo se je obregnila tudi skupina zvestih oboževalcev, ki so prišli koncert poslušat z demonstracijskimi plakati: »Dejte že izdat to pofukano plato!«

Za skupino, ki je mnogo let počivala in bolj malo nastopala, so Disdrug na svojem drugem letošnjem koncertu izpadli precej dobro. Kompleksna mešanica neenakomernih rifov in bobnarskih prehodov je bila intenzivna, a za zvedava ušesa nekoliko premalo dinamična. Ko je Krajnik proti koncu nastopa naznanil, da bodo odigrali še balado, se je recenzent razveselil morebitnega prikaza zvočne elastičnosti, ta želja pa je ostala nepotešena. Disdrug so navkljub tej rahli enoličnosti publiko dobro uvedli v rife Repetitorjev. Po večerji distorziranih rifov pa sta nas do jutranjih ur odrolala znanca Memoriala Zorkow in le_en_art. 

Za konec bi recenzent še kakšno rekel o publiki, ki bi jo označil za precej pasivno. Vsi nastopajoči so se dobro odrezali z izvedbo kot tudi v energičnosti. A pravega stika z občinstvom ni bilo – z redkimi izjemami se je večina prisotnih navkljub izvrstnemu rifanju ZLIN, Haiku Garden in Disdrug držala daleč od odra. Le redko so odmevali vzkliki spodbude in pohvale. Do manjših sprememb je prišlo z nastopom Repetitor – oblikoval se je miniaturen mošpit in število pozibavajočih glav se je morda početverilo. V končni fazi je vseeno velika večina poslušalstva koncert spremljala sede ali od daleč, in glede na to, da je bila omenjena večina tudi nekoliko zrelejših let kot načelno plešoča mladina, jim to težko zamerimo. Mladih je bilo prisotnih precej manj. Morda se v tem kaže postopni in položni zaton mladinske alter kulture v Škofji Loki. Ta je sicer svoje zobe kazal že v recenzentovih gimnazijskih časih. Mladež je Rdečo ostrigo do roba napolnila dvakrat letno: bodisi ob hiperfenomenu Matter bodisi ob hiperfenomenu In memoriam. Šalo na stran; kdo bi vedel, zakaj letos ni bilo tako. Težko krivimo fleksibilno organizacijo, še težje same bende. 

Če recenzent svoje tarnanje nad stanjem scene pusti ob strani, lahko zatrdi vsaj to, da je bil v končni fazi na letnem vrtu Rdeče ostrige priča izvrstnemu koncertu štirih uigranih izvajalcev in krasni piki na »i« trinajstega Festivala In memoriam prof. Peter Hafner.