Vašhava, Rudnik Trbovlje-Hrastnik, 5.-6. 6. 2015

Eno leto se hitro odvrti, ne da bi človek opazil. Eno leto nove muzike, eno leto koncertov in nastopov gre skozi ušesni kanal in se spremeni v informacije, za sabo pa pusti usedlino; ritmi, takti, harmonije, melodije. Balast. Na srečo obstaja ventil, ki lajša čiščenje tovrstnih sedimentov. Enkrat na leto ga odprejo v starih prostorih trboveljskega rudnika, vedno več ljudi pa si ta dogodek zapomni kot mednarodni zasavski noisefest oziroma Zasavje Noisefest International.

Pod tem imenom se dogodek sicer izvaja šele drugič zapored, a gre za nadaljevanje nekoliko starejše tradicije ljubljanskega Noise festivala, ki se je do leta 2013 izvajal v organizaciji Društva za razvoj mladinske kulture - DRMK. Lani je to tradicijo izven prestolnice popeljal Neven M. Agalma, ki mu je z dogovorom z Delavskim domom Trbovlje uspelo rezervirati lokacijo kot nalašč za dogodek tovrstne narave. Vašhava - garderoba in kopalnica za rudarje - v starem objektu rudnika Trbovlje-Hrastnik na prvi pogled v spomin prikliče tiste prav stereotipne prizore iz grozljivk. Gre za visok, temačen prostor, kjer s stropa visi na stotine verig s kavlji, na katere so rudarji obešali svoje delavske obleke. V takem prostoru se ambient za festival hrupa tako rekoč postavi kar sam od sebe. Še nekaj postavljenih luči, video projekcija skozi snope verig, veliki zvočniki in seveda celi kupi potencialno hrupnih elektronskih napravic, in atmosfera postane taka, da bi jo lahko kar grizel.

Osrednje festivalsko dogajanje se je tudi letos odvilo v dveh nočeh. Prvi večer se je pričel s kar konkretno zamudo, kar niti ne bi bil problem, če bi le imeli kak sistem za napovedovanje nastopajočih. Tako je bolj kot o line-upu tukaj govora o sporadično prekinjeni grmeči gmoti, kar z estetskega vidika sicer ne predstavlja težave, a kar hitro se zgodi, da človek stopi iz dvorane na kratek oddih od tega soničnega pranja, nakar ugotovi, da je mimogrede zamudil dva kratka nastopa. Celo najbolj mazohistični poslušalci morajo sem pa tja na pavzo. In če smo že pri mazohizmu, velja omeniti, da je bila povprečna glasnost nastopajočih letos vsaj za stopničko nižja kot lansko leto. Recenzent se je spraševal, ali to prihaja iz organizatorjevega usmiljenja do hrupa nevajenih ušes ali pa gre morda le za prve znake neizogibne izgube sluha ob izpostavljanju tovrstnim razvratom.

Nabor nastopajočih in njihovih metod razgrajanja je bil precej pester kot po pričakovanjih. Dva večera festivala je zapolnilo približno trideset izvajalcev. Standardna oprema so bile palete zvočnih efektov in samostojne ter doma sestavljene napravice, pa tudi prenosni računalniki in mešalke. Nekateri nastopajoči med svojim setom ostanejo statični in se popolnoma prepustijo svoji zvočni pokrajini ter tako ob odvzemu vidnih tresljajev dodajo pomembnost slišnim. Taki nastopi so prava poslastica za meditativno poslušanje; transcendentalni trušč poslušalcu dodobra razburka tok misli. A s performerskega vidika so gotovo zanimivejši tisti, ki svoje povedo z bolj nekonvencionalnimi metodami.

Zelo pogosta je na primer uporaba piezo-električnih mikrofonov, ki namesto iz zraka pobirajo vibracije preko fizičnega kontakta in tako dobesedno katerokoli podlago spremenijo v edinstven vir zvoka. Tako smo lahko slišali ozvočeno avtomobilsko tablico, vrtalni stroj, mize, kante, cevi, vzmeti in še cel kup naključnih predmetov. Pogosta je tudi uporaba množice efektov v kombinaciji s človeškim vokalom. Ekspresivnost slednjega je nadvse primerna v tovrstnem zvočnem okolju, s podporo elektronike in kaotičnih kombinacij zvočnih efektov pa lahko človeške glasilke pridobijo prav titanske razsežnosti. Čisto posebno sorto nastopajočih potem predstavljajo še tisti, ki svoj šov naredijo nekje na pol poti med hrupom in prostim gledališčem. Pa naj gre za čudovito kakofoničen živalski ples v maskah, konceptualno umetnost, ali pa ritualistične impro-koreografije, ki se končajo z vzdiganjem gorečega peska visoko v temno zasavsko nebo.