Klub Cankarjevega doma, 3. 11. 2015

In spet smo se znašli na torkovi cankarjanski jazz-serialki v Klubu Cankarjevega doma. Tokrat nam je zaigrala dvojna break-hop poslastica, drugi slovenski prispevek k letošnji sezoni, in sicer Žiga Murko, ki je predstavljal svoj najnovejši izdelek, 7-inčer Glow, in didžejevsko bobnarski trojec, Jimmy Barka Experience, ki ga sestavljajo Borka, Bakto in Marjan Stanič.

V večer je prvi zajadral Žiga Murko z zasanjano nu-soul-trip-hop godbo, ki se navdušuje nad šumi, šarmom starih predvajalcev zvoka in njihovo lo-fi estetiko. Njegov EP Glow naj bi bil “jazzerski hommage počasni soul jam dobi 70-ih in 80-ih”. Na nek način res. Murko se je gibal prav po tem obdobju glasbe, s tem da je vse zavil še v bolj sodoben paket. Z modernimi elektronskimi manipulacijami, igračkanjem z delci glasbe, zvoki, glitchi in ritmičnim moduliranjem nas je prav fino uvedel v tokratni bolj elektronsko obarvan Cankarjev torek.

Zanimivo je, kako je malce drugačna godba tokratnih torkov privabila tudi drugačno publiko, ki je bila občutno mlajša in številčno močnejša kot ponavadi. Klasična postavitev sedišč namreč ni zadoščala, obiskovalci so jih dodajali izpred bara, pa še tako so stojišča dodobra zapolnila Klub Cankarjevega doma. Tudi vsesplošen vibe na dogodku je bil živahnejši in bolj “klepetalno” sproščen, kar pa ni motilo podajanja vsebine z odra.

Po začetnih beatih in manipulaciji preko midi kontrolerja je Murko poprijel tudi za pozavno in jazzovsko zaswingal čez podlage. Tako nam je v svojem nastopu postregel še večkrat in lahko bi rekli, da so bili to prijetni vrhunci v prikazanem. Glasbeno se je sprehodil skozi različne izraze, postregel nam je tudi s kakim osladnim synth pop hitom iz 80-ih, žal pa se mu ni posrečila neka nadgradnja občutja, saj je zadeva vseskozi dajala občutek “ravnokar se bo zgodilo ...”. Škoda, saj je bil nabor glasb vsekakor prijeten.

Po krajšem premoru so se na oder prikazali lično in klasično  - v bele srajce in črne kravate - urejeni Jimmy Barka Experience. Prikazali so kar dobršno mero obvladovanja svojih glasbenih orodij. Začenši lahkotno, z bobnarjem Marjanom Staničem na činelicah, zvončkih in raznih perkusijah, podlagano z etno obarvanimi temami, so nas kmalu odpeljali v funky in groovy deželo “Jimmyja Barke”. Bakto in Borka sta nam s presenetljivo lahkoto podajala poskočne bas linije, spodbujajoče pihalne parte in vokalne multikulti napeve, ki jih je Stanić ritmično podpiral, zaostroval in razdiral. Razgibali so nas od Afrike do Latinske Amerike pa do countryja in azijskih napevov.

V slabi uri breakbeata, drum’n’bassa in funka, posoljenega s šlagerji iz bivše Juge in širše, je uspelo izkušenemu Jimmyju Barki občinstvo večkrat spraviti iz sedenja na noge in v ekstatično skandiranje, želeč še. Nekajkrat nas je glasba prijetno odpeljala, bobni so gromovito odmevali izpod bobnarjevih rok, didžeja pa sta večkrat zabreakala s pravimi oldskool skreči. Na koncu se je po burnem aplavzu trojka vrnila na oder in nam ponudila bis, izgledalo je že, da nam večer ne utegne pokazati novih presenečenj, pa se je prikazal še Žiga Murko in jo za-jam-al čez godbo Jimmyja Barke.

Recenzijo bi lahko zaključili povsem zadovoljni, da Cankarjevi torki v svoje edicije vključujejo tudi modernejše glasbene izraze, in tudi potešeni, saj je prikazana godba zadostila pričakovanjem večine prisotnih, a vseeno je ostalo v ušesih nekaj grenkega prisluha. Še posebej, če smo na včerajšnjem koncertu vendarle pričakovali kompleksnejše in bolj vzajemno prežete glasbene izraze. Prijetno, a vendarle konstantno ležerno v drugi prestavi ... V mestni gneči lahko navsezadnje potegnemo tudi do četrte, mar ne?