Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška, 31. 3. 2025

Minulega zadnjega marca je opomnik za muhaste glasbene gurmane že dalj časa utripal na zagrebškem naslovu Trnjanska struga 34. Klub Močvara je namreč gostil dvojec vzajemnega brezkompromisja, vedno svežih godbenih izhodov in spontanih ostrin v izvedbi italijanskih Zu in domačih Svojat. Z obema imenoma se na pravkar poslušani frekvenci res ni treba na novo spoznavati in ju zagovarjati. Tako ene kot druge je težko spregledati, se obrniti stran, ko enkrat pridejo na plano živega nastopa, še težje pa potlačiti njihovo stodvajsetprocentnost izvedbe. Ta je sicer vedno znova problematična v tem pogledu, da se z vsakim vnovičnim obiskom koncerta levi v malo drugačni inačici. Vedno zadostna miškulanca za obisk torej, ki ga ne ustavi niti ponedeljkova zaprta avtocesta proti Ljubljani. Pa na Reko, mimo Delnic …

Domači trio Svojat se trenutno mudi na krajši balkanski turneji. Po ponedeljkovem koncertu v Zagrebu so včeraj nastopili v Beogradu, danes obiščejo Skopje, jutri pa Tuzlo. Po nekaj dnevih poležanega koncertnega prahu in prebiranja preostalega kupa spominskih drobcev se je znova potrdila zgoraj omenjena trditev o levitvi benda. Vid Drašler, Ivo Podržaj in Andrej Fon so kakopak prepoznavni na daleč. Od nadaljevanja prvenca v bendovem drugem albumu Ošili me modro in spremnih koncertnih predstavitev je neumno trditi, da so bile te medle in meglene. No, kar zadeva ponedeljkov koncert, ki so ga odigrali v ravnolinijski postavitvi vštric z bobni, se zdi, da se ekspanzija kaže še v konkretnejšem udaru, ki ga trojka nesporno pribije. Tokrat tudi z novim komadom. 

Res je tudi, da je svoj deci olja na že tako razbeljeno sogodbo tria prilila tudi dvorana Močvare, ki ni nikoli šparala še zdrave mere decibelov in jasne zvočne slike. Ni kazila širokopotezne glasovne izrazitosti in razumljivosti, na novo pridobljenih efektur in radikalnih preskokov ritma, znotraj katerih se kar naprej odkrivajo in zakrivajo mikrosolistični parti treh članov, vse pa se umika gruvaški negi. Kot že omenjeno, vedno malce drugačni. V idealnem svetu brez predsodkov bi lahko po ponedeljkovem koncertu Svojat med drugim oklicali tudi za neortodoksni funk bend. Tak, v stilu de Dionysovih Old Time Relijun, ki se rad izogiba nenehnemu gruvu, kljub vmesnemu preplastenju motivov, vikov, krikov, medmetov, sapnih lovljenj kitarskih linij, saksofonskih vsekov, nekje na pol poti do grlenega petja in vmesnega postopanja. Kot celota nasršeno in najbrž trajno nepopravljivo.

Po kratkem premoru se je s terase Močvare slišalo: Ajde, idemo na Zu! (s c-jem), kar se tudi po štirih dnevih sliši bolje kot pravilno – Zu (z z-jem). Še pred brnenjem, ki je spremljalo finomehaniko benda ob postavitvi na oder, je bila dvorana že konkretno zapolnjena. Za jasen pogled brez tobačnih izpuhov je poskrbel tandem varnostnikov, ki je pred vstopom vsakega posebej informiral, kje se da terasno dimiti. Pa saj kljub čistini pri takšnih bendih to prav nič ne pomaga. Recimo ji inštrumentalna električna glasba. Trojica Zu jo izvaja od leta 1997, deluje pa čisto v svojem filmu, skrajno neobremenjena z okolico. Že leta odriva slabo lepilne etikete glasbe, ki jim jih podajamo, zahteva veliko in da veliko. Zu so svojevrstni bend osamelec. Makrobiotika v glasbi. In pri takih zasedbah je tudi jasno, da vsak nov bobnar jasno pomeni novo inkarnacijo benda. 

Luca T. Mai in Massimo Pupillo sta po prvotnemu bateristu Jacopu Battaglii, ki smo ga videli ob zadnjem obisku Zu v sklopu Defonije ob praznovanju 50. obletnice najboljšega radia in deseti obletnici zloglasnega albuma Carboniferous, že vključevala nove bobnarje. Trenutno mesto za opnami zaseda Paolo Mongardi, ki gode tudi v zasedbah Fuzz Orchestra, Zeus! in Traum. Vsak dosedanji bobnar je razumljivo zarezal v Zu s svojim stilom, nobeden pa ni kakorkoli deformiral gromkosti kompozicij. Prehod z Mongardijem se zdi relativno organski, več kot korekten. Značilnih preletov, ki so sestavni del Zu, v sestavljanju in raztelešenju nikakor ne manjka, prav tako je še vedno prisotna smešno natančna eksekucija znanih komadov, ki jih ne skrivenči niti krajša problematika s tehnikalijami. Kondicija ni vprašljiva, veliko več pa je elektronskih posegov in samplov. Prav v psihedeličnih in dronerskih trenutkih daljšega termina se je takšno slojenje izkazalo za aranžersko bogatejše, ko v še vedno sumljivih, napetih segmentih mehča destruktivno napadalnost. Saksofonska dikcija Luce T. Mai je svojstvena špreha, ki pokriva Pupillovo bezljanje med registri, tudi do te mere, da sta mestoma prežeta. 

Tričetrt težaških bendov se trudi ustvariti zvok, ki ga v sludgerskih, počasnejših delih Zu zapackano proizvedejo, hkrati pa v metalsko nasekanih drvenjih kljub rifovskim vratolomom uspejo jasno obraziti disonanco. Lista komadov je sestavljala obdobje albumov Carboniferous in Cortar Todo ter tudi novejših, kot je denimo Goodnight, Civilization. Zu vedno zahtevajo prezenco v momentu, pa čeprav to pomeni, da se krajše preureditve znanih komadov ne da zaznati in shraniti. Pametni bodo rekli, da so živi albumi passe, toda koncertni zajem celotnega ponedeljkovega večera bi bil nekaj veličastnega.