Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 8. 2. 2022

Prav na dan slovenskega kulturnega praznika smo bili priča enodnevnemu festivalu slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice, ki že osmič zapored predstavlja predvsem mlajšo generacijo naše rodne grude in si tako ustvarja že precej lepo in častivredno tradicijo, kakršno si mladi predstavniki glasbe pri nas gotovo zaslužijo. 

Festival se je – prazniku v zahvalo – pričel v nekoliko bolj zgodnjih urah kot ponavadi, natančneje ob enajsti uri oziroma nekaj akademskih minut kasneje, ko smo lahko prisluhnili pogovoru med že dobro uveljavljenem glasbeniku jazzovskih godb, Samom Šalamonom, in dobrim znancem Radia Študent, Miho Zadnikarjem. Beseda je tekla predvsem o Šalamonovi novi glasbeni stvaritvi – posvetitvi klasični, še vedno nekoliko spregledani osebnosti jazzovske ustvarjalnosti, Ericom Dolphyjem. Album, poimenovan Dolphyology, sestavlja vseh 28 Dolphyjevih kompozicij, ki so nastale v precej kratkem, a plodovitem življenju jazzovskega mojstra, v solo izvedbi na kitari in ponekod tudi mandolini. Pogovor je tekel o Dolphyjevi glasbi, njegovem solističnem delovanju in avtorjevih vplivih ter glasbo Šalamona in problemom aranžiranja bendovske glasbe za solo inštrument. Nenazadnje pa je bil govor tudi o Šalamonovem splošnem delovanju na glasbeni sceni, stanju jazzovske glasbe pri nas v zadnjih letih, o prihodnjih jazzovskih upih in še mnogih drugih temah, ki so prišle na plano v tem tematsko široko odprtem pogovoru.

Dolphyjeva glasba je – po mnenju sogovorcev – med poslušalci še vedno nekoliko prepogosto preslišana, saj se zaradi svoje izjemne inovativnosti ne le na enem, ampak na kar treh inštrumentih brez večjih težav postavlja ob bok drugim jazzovskim velikanom tistega časa, kot sta Miles Davis in John Coltrane. Kljub manjši prepoznavnosti napram ostalim sodobnikom pa njegove vplive vidimo še danes v ustvarjanju glasbenikov, kot je Samo Šalamon, čigar album Dolphyology nepričakovano dosega prepoznavnost širom po svetu, to pa spremlja tudi lepa beseda recenzentov. 

Pogovoru je sledil prvi glasbeni dogodek dneva, ki je sklenil dopoldanski del festivala. Na oder je stopil Maj Brinovec, mladi saksofonist in glasbeni kreativec ter rezident platforme Mladi raziskovalci Inštituta .abeceda. Njegovo zasedbo so sestavljali Nina Pavšek s klarinetom, Abel Modic z violo, Žan Berložnik s kitaro in Izak Ban za klavirjem, vsi že vidno dejavni na svojih področjih. S predstavljenim glasbenim delom so se, po programu sodeč, ukvarjali z raznimi kompozicijskimi in glasbeno-idejnimi vprašanji, kot sta absolutna in programska glasba. Vprašanji o izločitvi programskosti iz glasbenega dela, ali je lahko oblika objektivnega konteksta v glasbi uvedena postopno, z drugega zornega kota in kako vse to vpliva na posameznikov osebni kontekst in idejo za glasbenim delom. 

Vsekakor je vsakršen odgovor na ta vprašanja tako kot glasba, ki smo ji bili priča, zaradi svoje neoprijemljivosti in subjektivne narave nezmožen čisto prave definicije – je stvar vsakega posameznika. Prek slišanega dela nam je tako na pladnju podano Brinovčevo in zasedbino premišljevanje o danih vprašanjih, mi pa se zgolj lahko sprašujemo, kako nam je bila podana in kako si dane odgovore razlagamo sami, v kontekstu slišanega. Sledilo je dobrih 45 minut glasbenega pogovora med mladimi glasbeniki in raziskovalci, med katerimi je slišati precejšnjo suverenost v improvizaciji kot tudi v tandemskemu delu. Glasba se je stalno premikala na meji med jazzom in sodobno umetnostno glasbo in je kazala na obvladovanje obojega. 

Predvsem sta na odru z razgibanim dialogom med saksofonom in klarinetom izstopala Maj Brinovec in Nina Pavšek, saj sta si spretno podajala glasbene teme, se mestoma harmonsko dopolnjevala, nato pa sta se drug od drugega oddaljila, venomer pa ohranjala razgibano, vsaj na videz prosto, a obvladovano strukturo. Vsekakor pa nikomur ne gre očitati kakršnegakoli pomanjkanja kemije v skupini, kljub daljšim solističnim in duo sekcijam, v katerih je vsak pokazal suvereno odrsko prezenco. 

V popoldanskem delu festivala smo najprej poslušali pesnico Kristino Kočan ob spremljavi Sama Šalamona z basom in modularnim sintetizatorjem, Denisa Jančiča za bobni in Ceneta Resnika s tenorskim saksofonom. Kristina Kočan je do danes podpisana pod tremi avtorskimi pesniškimi zbirkami – tematsko se zdi nadvse neomejena, sooča se z mnogoterimi življenjskimi konteksti, mimobežnostmi in hipnimi impresijami. Najbolj svojevrstna in v kontekstu pričujočega koncerta najznatnejša poteza njene poezije je prav tista, ki jo napravi posebno složno s prostojazzovsko godbo. Njen slog namreč. Spontana narava njene idejne artikulacije in izrazito plastična forma besedil v improviziranem glasbenem dialogu suvereno najdeta svoje mesto.

Veliko materiala, ki smo ga slišali na nastopu, prihaja s prvenca  Kristine Kočan, im​|​pro s​|​prehod, izdanega leta 2019, na katerem sta poleg Vaska Atanasovskega svoje inštrumente brzdala prav Šalamon in Jančič. Zamenjavi saksofonista navkljub lahko torej rečemo, da si je zasedba vselej domača, in četudi je godba značilno raztresena in relativno prosta, je to domačnost vsekakor slišati. Še zlasti v smislu godbene interakcije. Kristinine besede, impulzivnost, s katero se ponašajo, so v povsem demokratičnem razmerju z inštrumentalnim vrvežem. Člani zasedbe kličejo, si odgovarjajo, ohranjajo koren že napisanega materiala in ga preobražajo, nepredvidljivo raztresajo. Višek nastopa je bila železna grooverska sinergija pri komadu spisek (stvari ki jih moraš narediti v New Yorku). Slednja je v atmosferi strukturno precej razpuščenega nastopa zazvenela izrazito prodorno – takšnih trenutkov trdne ritmične uniformnosti bi si zagotovo želeli še več, saj je dinamika, ki jo k celotnemu doživetju nastopa doprinesejo, neprecenljivo učinkovita.

Naslednja je na oder Kluba CD stopila pianistka Rebeka Rusjan Zajc, ki je lani v sklopu sodelovanja z Inštitutom .abeceda nastopila tudi na Ljubljanskem jazz festivalu. V intervjuju za oddajo 100 decibelov je na dan letošnjega koncerta povedala, da ta zanjo predstavlja ključen mejnik razvoja solo projekta, ki ga pripravlja že dobro leto in ki naj bi izšel konec marca letos.

Koncert je bil pravzaprav prva dokumentacija njenega delovnega procesa – kompozicije, ki jih pripravlja za solo projekt, namreč niso fiksne, temveč vse prej prosto-točno zasnovane. Bodimo jasnejši. Rebekina glasba nima motivnega korena, vsaj ne takšnega, ki bi ga lahko zagrabili. Vsaka fraza, ki jo skozi performans predstavi, se kaj hitro razpusti, absolutno prehitro, da bi postala vodilo celotne kompozicije. Prvenstvena funkcija vsakega zaigranega motiva je zgolj to, da postane referenčna točka za naslednjega, kar omogoča iluzijo posebne sorte. Lahko bi rekli, da glasba zaživi povsem svoje življenje, za kar je ključno izrecno previdno igranje Rebeke Rusjan Zajc. Ne zaletava se v jazzovske aksiome, ostaja na varni distanci in z glasbo preprosto odteče tja, kamor se ji v trenutku zdi, da mora odteči.

V polurnem nastopu Rusjan Zajc je prav zaradi omenjene razsrediščenosti težko pokazati na iztopajoče trenutke. Vsekakor pa lahko rečemo, da je svoj proces dela in koncept, kateremu je zaprisežena, predstavila suvereno in nas navsezadnje elegantno pospremila v stanje nestrpnega pričakovanja izida njenega prvenca.

Za zaključek festivala so poskrbeli Birds of Unknown – poslušalcem Radia Študent verjetno najbolj znani kot osamljeni jazzovski jezdeci lanskoletne karavane Klubskega maratona. Vokalistka Patricija Škof, saksofonist Tibor Pernarčič in kitarist Tilen Beigot so prikazali kompozicijsko najbolj premočrten nastop popoldanskega dela festivala. V nasprotju s prvima dvema je šlo tu za veliko bolj jasno razdelane komade, ki se na trenutke bleščijo z nadvse hitovskim potencialom. Njihova godba je mikavo živopisana in večkrat dodobra razgibana. Ob poslušanju se sicer porajajo vprašanja o manku tradicionalne ritem sekcije, ki bi služila vitalnosti in opolnomočenju že prisotnih grooverskih izlivov. Vendar ima trio brez nje bistveno več prostora za melodična prelivanja, kot bi ga imel sicer. Poleg tega pa Patricija Škof svoje jazzovsko nastavljene vokalne tvorbe s pomočjo looperja spretno spravlja v onomatopejske ritmične kalupe, jih slednjič oplemeniti in harmonizira. Običajna ritem sekcija se tako v svetu skrivnostnih jazzovskih letalcev zdi nepotrebna ali vsaj mimo temeljnega principa zasedbe, ki je več kot očitno vokalno-jazzovski, hkrati pa zasidran v melosu.

Letošnji festival Zvončki in trobentice je pustil pozitiven vtis o aktualni domači jazzovski produkciji. Besedo gre nameniti tudi Inštitutu .abeceda, ki skrbi za nemalo izobraževalnih projektov in vanje vključuje samouke in akademske glasbenike kot tudi umetnike, uperjene onkraj glasbe. Dogodek in omenjena institucija kažeta na obstoj potrebe po glasbenem ustvarjanju, ki lovi sveže koncepte dela, povezuje interdisciplinarno, mednarodno in medgeneracijsko, predvsem pa utira dodatno pot domači jazzovski sceni, ki že sama po sebi ne kaže znakov usihanja.