*foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

Kino Šiška, 27.2.2018

Da bomo v primeru koncerta Boris in Amenra priča prepletanju nespornih dualizmov, je bilo jasno že zaradi same naracije zgodb s strani zasedbe Amenra, ki se neutrudno giblje med bolečinami življenja in s temi povezano tolažbo ... Če pa stopimo še korak nazaj, je tudi že sama umestitev obeh bendov na oder istega večera svojevrsten dualizem; začenši z ekstravertiranimi, teatralnimi in glasbeno bolj razgibanimi Boris in zaključujoč z introvertiranimi, manj telesno vpadljivimi ter glasbeno veliko repetitivnejšimi Amenra.

Kot že rečeno, so prvi nastopili japonski glasbeni pustolovci Boris, ki tokrat na turneji predstavljajo svoj zadnji izdelek Dear, izdan ob njihovi 25. obletnici delovanja. Boris so sicer vedno Boris, nikoli pripadni zgolj eni sami zgodbi, enemu samemu načinu delovanja ali eni sami niti inspiracije ... Boris so vedno Boris ravno zato, ker nikoli niso enakozvočni. Zanje bi lahko rekli, da so umetniki, ki se najraje zadržujejo na področjih raziskovanja, iskanja novih načinov, kaj in kako zvočiti, ter da se na področju glasbe zadržujejo prej zaradi radovednosti v iskanju vselej novih načinov in metodologij kot zaradi lirične note pripovedovanja o doživetjih in izkušnjah, ki jih za seboj pušča življenje. Vse, kar so tokrat odigrali, je bil celoten zadnji album Dear, ki po petindvajsetih letih njihovega delovanja v bistvu stoji v zahvalo poslušalstvu. Od tod lahko razumemo celo pretirano teatralnost frontmana, ki se je bohotil izza bobnov in vsake toliko obiskovalce pozval k interakciji. Kot je značilno za japonsko kabuki gledališče, njegovo bizarno in dramatično naravo, je bil tudi sam Atsuo namazan in predvsem popolnoma predan svoji vlogi, katere pogled je lahko očaral ali prestrašil marsikaterega posameznika, saj je na koncu morda prav vsak izmed obiskovalcev imel občutek, da je Atsuo med koncertom strmel ravno vanj.

Težko je reči, kaj je pri Boris tisto, kar na poslušalca naredi velik vtis. Premikanje po poljih drona, svojevrstnega shoegaza, sludgea in dooma samo po sebi že stoji kot neka forma, a vendar, tista pika na i, za katero sklepamo, da se skriva nekje v ozadju v vsebini, nikoli zares ne pride do izraza. Žal se zdi, da se ta je-ne-sais-quoi vedno nekako izmakne in da je ravno to tisto, kar nas napeljuje na željo po še in še in še.

S prehodom na Amenra pa bi radi omenili, da je bil ta koncert v bistvu zanimiva prispodoba za življenje. Recimo na kratko, da so Boris predstavljali odraščanje. Barvitost, ki se je kazala v lightshowu, teatralnost, ko nam svet in starši prikazujejo lažen optimizem obstoja, vsesplošna raznolikost, občasna zmedenost in seveda sam finale, s katerim se je Atsuo povzpel na vrh svojih bobnov in zviška gledal na svoje podanike v obliki ljudstva. Takrat je bil kot otrok, ki se prelamlja v odraslo osebo. Si tik pred odraščanjem. Na vrhu sveta. Misliš, da si sedaj svoboden. Samostojen. Cel svet ti bo jedel iz rok. In potem udari realnost. In z njo Amenra. Iz barvitosti pademo v črno-beli svet trpljenja in monotonije.

Oder je bil bolj kot ne odet v mrak, ki so ga občasno rezali soji bele svetlobe. Ti so bili kot žarki upanja. Vidni, a nedosegljivi in neotipljivi. In ko smo že mislili, da se nas bo kakšen soj dotaknil, je ta izginil in v vidnem polju se je pričel risati nov. Upanje je vidno, a ne nujno dosegljivo. Ampak, kjer se je v vizualnem aspektu mogoče skrival kakšen kanček upanja, se je v zvočnem ta kanček razblinil še pred lastnim rojstvom. Zamorjene repeticije njihovih stvaritev so nas  popeljale skozi naš vsakdanjik. Vsak nov dan, vsak nov komad, v teoriji različne enote, v praksi kloni drug drugega s parimi mutacijami. Nekaj razlik, a v osnovi vse isto sranje, ki nas je ravno s svojo predvidljivostjo tako hipnotiziralo. Celotna publika začarana. Ujeta v njihov ritual. Ujeti med zidovi njihovega zvoka, ki nas je drobil in drobil, a nam hkrati ljubeče šepetal, da saj bo kmalu konec. A nismo hoteli, da se konča. Uživali smo v sadomazohistični perfekciji nastopa, a nazadnje konec doleti vse. Smrt. Luči se ugasnejo. Bend odide. Obstoj gre naprej. Z njimi ali brez njih. Z nami ali brez nas. Vse je isto sranje.