Super
Izhodi, z ozirom na svojo matično demokratičnosocialistično založbo Sophia nekako deviantna zbirka literarnih in teoretskih del, ima nov doprinos. No, dejansko kar dva, saj je po rekordno kratki refrakcijski dobi založniškega procesa tik za vogalom že nek novejši prevod, o katerem pa kdaj drugič. Zaenkrat je na tapeti roman Hiper na Švedskem živečega kurdskega pisatelja Agrija Ismaïla, ki se samopredstavlja s tezo, da je njen protagonist kar sam kapital.
Roman sledi fiktivni premožni kurdski družini, ki ob zametkih do komunistov sovražne islamske revolucije leta 1978 prebeži iz Teherana v London ter tam na novo zaživi kot delavska priseljenska družina. Poleg očeta Rafiqa, ki je ustanovitelj neimenovane kurdske komunistične stranke, so člani družine še ponosna žena Xezal in trije otroci: najstarejši sin Mohammed, hči Siver ter najmlajši sin Laika. Poglavja knjige Hiper so naslovljena po denarnih pojmih. Tri osrednja – »Oporoka«, »Račun« in »Obračun« – sledijo življenjem treh otrok v letih 2010–2011, ko so že odrasli.
Protagonist knjige naj bi bil kar sam kapital, ki se izraža skozi svoje človeške značajske maske likov, o katerih beremo. To je treba razumeti v specifičnem smislu: da obravnavajo kapital ali kapitalizem, bi rekli sicer že za dela kakšnega Balzaca ali Dickensa, če že ne malega morja njunih sodobnikov in naslednikov. Vendar se Hiper od realistične književnosti iz časa zgodnjega kapitalizma bistveno razlikuje, saj se sooča z drugačno realnostjo, ta pa terja drugačno pisanje. Da Hiper svojo realnost, postavljeno v drugo desetletje 21. stoletja, zapopada z njej lastnimi pojmi, je razvidno predvsem v obravnavi njenih likov. Od tod tudi dvojnost raznih dosedanjih recenzij romana, ki ga opisujejo bodisi v skladu z njegovim samopojmovanjem bodisi kot družinsko sago. Tu gre le za to, ali se osredotočimo na človeško perspektivo, na katero od zunaj vplivajo meandri kapitalizma, ali pa na perspektivo kapitala, ki šele ustvarja delovanje, psihologijo, se pravi, »človeške zadeve« svojih podložnih subjektov. Slednji pristop je tisto, kar je bilo Dickensu in Balzacu tuje.
Ismaïlov antihumanizem je tako razviden denimo po tem, da posamični liki nimajo estetskega, zaokroženega loka zapleta in razpleta, ampak je vsako individualno reševanje protislovij začasno in krhko, včasih pa tudi pogubno. Njihova pripoved ne zajema nobenega moralnega nauka, ki bi bralstvo podučil, kaj je dobro in zgledno ravnanje – in kaj ne. Cinizem tu ni najboljša beseda, saj bi ta od nas zahteval, da bi zavzeli »kapitalu zunanje« gledišče, Ismaïlova poanta pa je ravno v tem, da česa takega ni. Prej gre za nekakšno postcinično gibanje, ki cinizem pobije tako hitro, kot mu dovoli obstajati. Vsakič, ko se nam nekaj zazdi ironično, smešno, kritično …, smo takoj zatem opomnjeni na lastno naivnost. Aja, saj res, to pač tako je. Avtor se tega zaveda in v bežnih fulguracijah cinične distance nakaže humor, ki pa se, v nasprotju s svojo substanco, vendarle kopiči in nas ob branju spremlja kot vabljiv literarni prijem.
Poteka pa zato character development na ravni kapitalizma. Kot omenjeno, roman skokovito prehodi pot od islamske revolucije preko zalivske vojne in ameriške okupacije Iraka po strmoglavljenju Huseinovih baasistov, vse do visokih struktur finančnega kapitalizma v Londonu in New Yorku v času gibanja Occupy leta 2011. Oče Rafiq po prebegu v Anglijo lahko le še nemočno javka antiimperialistične parole in preprodaja ponarejen denar. Nekoč ne toliko poskusi kot bolj hoče izvesti atentat na iraškega zunanjega ministra Tarika Aziza, očitno bolj zato, da bi poživil revolucionarnega duha v sebi. A mu ne uspe niti to. Žalostno-smešni lik očeta nakazuje, da se je med letoma 1978 in 2011 nekaj spremenilo, da so levico njene mnogotere izgube v 20. stoletju zdelale, kontrarevolucija je bila preobsežna. Melanholična levica danes tako niha med brezupom in prekomernim upom – nekakšnim zmanjšanjem sovražnika na nekaj, kar lahko izženeš s transparenti pred veleposlaništvi.
Zdaj že odrasla hči Siver se po ločitvi od moža Karima z njuno šestletno hčerko Zaro preseli v Dubaj, ki izraža vsa protislovja oaze brez delavskih pravic: denimo fizično ločitev bogatih in revnih, razen kjer je stik nujen v obliki odnosa stranka – ponudnik. Ta vpadljiva protislovja mora mama samohranilka Siver, ki ji uspe dobiti službo v prodajalni za ultrabogataške stranke, vzeti nase. Ismaïl to prikaže preko Siverinega improviziranja in doživljanja, ki ni daleč od izkušnje filmov bratov Safdie. Njena pripoved je še najmanj prepuščena narekanju pripovedi s strani kapitala, saj ves čas vemo, da lahko požre ponos in svojega bivšega moža prosi za novo nakazilo.
Najstarejši sin Mohammed je v Londonu zaposlen kot finančnik in živi korporativno življenje v nenehnem strahu pred odpustitvijo. Tudi tu so drobni rituali izživljanja nad podrejenimi, videz uspeha in zaupljivosti tisti, ki določajo razliko med sklenjenim poslom ali obubožanjem. Kar je pri Siver zgolj zagroženo, je pri M-ju – kakor se preimenuje Mohammed, da bi v post-9/11 ksenofobiji zakril svoje korenine in s tem povečal poslovne možnosti – udejanjeno: varnostne mreže ni. Vendar M še vedno opravlja pisarniško delo z ukalupljenim delovnikom in predvidljivimi hierarhičnimi strukturami. Zanj priročniki za samopomoč niso neuporabno ideološko škart gradivo, temveč praktični priročnik po navigiranju skozi psihopolitične labirinte uspeha, ki temeljijo na isti logiki kot borza: nematerialna vrednost zaupanja, da boš lahko ustvaril novo vrednost.
V nekem smislu roman vrhunec doseže šele v poglavju o najmlajšem sinu Laiki. Ta z imenom pooseblja očetovo ponesrečeno navduševanje nad sovjetsko kulturo kot simbolom marksizma-leninizma. Laika namreč v New Yorku nasproti borze na Wall Streetu živi mejno človeško življenje, povsem optimizirano za flow in prilagojeno pisanju programske kode za posnemanje algoritmov trgovanja, od katerega si prizadeva živeti. Laika, ki je obogatel z naključno viralno igrico za pametne telefone, je še najbolj v stiku z logiko vse-ali-nič, ki počiva v osrčju današnjega finančnega kapitalizma. Praktično izkusi omejitev trgovanja, ki jo opiše Donald MacKenzie v svoji knjigi Trading at the Speed of Light: poslednja omejitev hitrosti trgovanja je svetlobna hitrost, s katero potujejo elektroni po optičnih kablih, ki prenašajo informacije o transakcijah. Laika je imel pred tem dve neuspešni romantični razmerji, a se dekleti nista ujemali s fleksibilno nonšalantnostjo njegovega značaja, nujnega za tovrstno praktično prileganje kapitalizmu. Zdaj za njegovo potrebo po seksualnosti in bližini poskrbi camgirl, za hrano dostavljalci, za sprostitev pa reelsi.
Kljub navidezni obupanosti nad politiko, pri kateri je gibanje Occupy pod Laikovim oknom le brezimna množica, protestniki v Londonu pa kvečjemu razlog, da mora M pač v službo v neformalnih oblačilih, je roman Hiper političen – a nekako skozi zadnja vrata. Brati ga je mogoče kot kritiko levičarstva – ne kot skupka političnih prepričanj, ampak kot antropološke formacije ljudi s skupno kulturo, vrednotami in praksami, ki se prepogosto namesto materialne analize ravnajo po nostalgiji in resentimentu. Gre za plastično in jasno podano sporočilo, ki ga romanu, ravno ker je roman in ne teoretsko delo, sploh ni treba argumentirati, temveč ga lahko le prikaže. Če koga zanima več, pa so tu opombe z bibliografskimi referencami. In, brez skrbi, marksizem tu ni tarča, še vedno je sredstvo kritike – če le vemo, da uporaba marksističnega izrazoslovja in revolucionarne retorike ne zadošča, če kapitalizma najprej ne razumemo.
Ko na Radiu Študent govorimo o Kurdih, do nas ponavadi pridejo informacije o boju za njihov obstanek; o PKK, Rožavi ali demokratičnem konferedalizmu, ki so vsekakor vredni naše pozornosti. Pričujoči roman pa je primer drugačne obravnave kapitalizma, kot smo je morda vajeni, saj ne izhaja iz najbolj zatiranih in ubogih delavcev, temveč se naslanja na tiste, ki so bližje njegovemu pogonu. V tem smislu je Hiper še eno v vrsti predrznejših, a ravno toliko tudi zaželenih provokacij in intervencij iz zbirke Izhodi. Kaj je boljšega od težko odložljive, vrhunske tematizacije sodobnega kapitalizma v odličnem prevodu Marka Bauerja z občutkom za tekstovno komunikacijo in pogovorni register, v katerem londonski Kurdi zvenijo, kot da bi zahajali v Bikofe?
Dodaj komentar
Komentiraj