MKNŽ Ilirska Bistrica, 2. 10. 2017

Ponedeljek ni ravno dan, ko bi človek pričakoval kakšno posebno zabavo, pa tudi naslednji vikend je ob ponedeljkih še oddaljena ter pobožna želja delovnega ljudstva. Ravno zato vedno razveseli, še posebej na periferiji, če se kaj pripeti že v ponedeljek in obrne na glavo Geldofovo reklo Tell me why i don’t like mondays. Včeraj zvečer je ekipa MKNŽ-ja pripravila pravi mini festival, saj so oder kluba okupirali kar trije bendi. Birdcloud iz Nashvilla, 100G’s iz Ilirske Bistrice in Dirty Fences iz New Yorka. Koncerti v omenjenem klubu se začenjajo zgodaj in obiskovalci so se tega že dodobra navadili, kar je hvaležno predvsem za skupine, ki nastopajo na začetku in so na ta način deležne večje pozornosti kot običajno. Včeraj je bilo glede na pester program v klubu že zgodaj zbranega precej občinstva, vzdušje pa razigrano.

Takoj po deveti uri sta na oder stopili Jasmin Kaset in Makenzie Green, članici country-punk dueta Birdcloud, ki sta že na začetku brezkompromisno pozvali obiskovalce, da so sorazmerno enakomerno napolnili klub. Z močno odrsko prezenco in izdelanim nastopom, ki je deloval sproščeno, sta ob igranju mandoline in akustične kitare izvajale svoje predvsem v domovini provokativne skladbe. Birdcloud je vsekakor zasedba, ki jo mora človek videti v živo, saj je njun nastop kljub temu, da vključuje precej preverjenih pristopov k manipuliranju z obiskovalci, poln humorja in eksplicitne seksualne tematike. V besedilih postavljata ogledalo rasizmu, ksenofobiji in hipokriziji ameriške konzervativne družbe in skozi klasično strukturo country glasbe izražata nespoštovanje in pank v pravem pomenu besede. Vrhunec njunega nastopa je bila izvedba pesmi Saving my self for Jesus, v kateri se šalita na račun krščanske dogme seksa pred poroko. Njun nastop je pustil močan pečat in navdušil prisotne, ki so dobro razumeli sporočilo, podano skozi besedila in glasbo. Vsekakor je bil nastop Birdcloud, ki se je na programu znašel tik pred zdajci, veliko presenečenje in tematiki njunega delovanja bi bilo vredno posvetiti kak samostojni prispevek naših bolj filozofsko usmerjenih radijskih modrijanov. A večer je stregel še z drugimi nastopajočimi in nespodobno bi jim bilo odvzemati pozornost.

Obiskovalci niti niso utegnili globoko vdihniti po nastopu Birdcloud in že je oder okupirala domača zasedba 100G’s, ki iz nastopa v nastop raste in se razvija. Z udarnim in brezkompromisnim uvodom jim je hitro uspelo znova napolniti klub in vročica ponedeljkovega večera se je nadaljevala v peklenskem ritmu, v katerem so komadi prehajali eden v drugega brez vmesnih prestankov.

Zasedba, ki jo sestavljajo Andrej Dujc in Vladimir Pirih na kitarah, Žiga Pirih na basu, Martin Stadler na bobnih in Martin Penko Šajn na vokalu, je v zadnjih letih zgradila čvrst zvočni zid, ki ga z imenitnimi lahkotno odigranimi solo kitarskimi vložki plemeniti naš sodelavec Andrej Dujc. Tudi ritem sekcija poslušalca ne pušča ravnodušnega in obiskovalci so iz komada v komad bolj navdušeno spremljali nastop domačinov. Zasedba 100G’s v svojem glasbenem izrazu strumno stopa po poteh visokooktanskega rock'n'rola in bo zagotovo premagala manjše zagate, ki se pojavljajo v njenem zvoku. Te se izražajo predvsem v distorzično prenasičenih kitarah, ki tu pa tam zamažejo ter zameglijo čvrstost in prodornost glasbe in ob tem mestoma prekrijejo razločnost vokala. Pevec je sicer potreboval največ časa, da se je vživel v svojo vlogo, a je v drugi polovici nastopa tudi njemu trema popustila in koncert se je iztekel v pravem težko rock'n'rollerskem duhu.

Po pričevanju domačina so Dirty Fences iz New Yorka ljubljenci klubovcev, saj se je njihov prvi album Too High to Kross, izdan leta 2013, na polno vrtel tudi v samem MKNŽ-ju. To se je izkazalo za resnično takoj, ko so basist in vokalist Max Comaskey, vokalist in kitarist Jack Daves, bobnar in vokalist Max Hiersteiner in kitarist in vokalist Max Roseglass zavzeli svoje položaje na odru. Prisotni so se sproščeno prepustili punk rock rajanju in marsikateri obiskovalec je ob refrenih pritegnil ubranim kvalitetno odpetim pevskim linijam. Veliko prisotnih je znalo besedila praktično na pamet. Kompaktnost in razigran nastop sta podžigala obiskovalce in misli na dolgočasen ponedeljek so se izgubljale v hedonizmu vsesplošnega razvrata v publiki. Ta se je materializiral v dvigovanju in nošenju prisotnih pod nizki strop kluba. Upam samo, da si eden od najbolj razgretih oboževalcev ni resneje poškodoval glave, ko je ob padcu z njo kar konkretno butnil ob oder. A se kljub mojemu posredovanju, da naj sede, ni dal motiti in je le navdušeno nadaljeval s svojim pogom.

Dirty Fences igrajo melodični punk rock, ne sramujejo se dediščine Ramones, MC5 in podobnih zasedb proto punka. S čvrstim staccato ritmom in jasno definiranim kitarskim zvokom, podkrepljenim z uravnoteženimi vokali, ki izmenično prevzemajo vodilno vlogo, zasedba ohranja živ zvok, ki so ga v sedemdesetih letih prejšnjega tisočletja začrtali pionirji panka. Kritično oko bi mogoče pripomnilo, da v njihovem glasbenem izrazu ni velike inovativnosti, a vse to se razblinja skozi prezenco celotne zasedbe, ki včeraj zvečer za seboj ni puščala veliko ravnodušnih obiskovalcev, saj je klub utripal in dihal skupaj z njimi. To dejstvo je vsekakor razveseljivo in kaže na to, da tovrstna glasba še vedno deluje in ima tudi zvesto publiko.

V klubu MKNŽ smo včeraj doživeli festivalski ponedeljek s trojno dozo neposrednega glasbenega izraza med seboj različnih izvajalcev, ki vsak na svoj način inovativno reciklirajo sadove glasbenih naplavin preteklosti in nam jih v drugačni obliki posredujejo v sedanjost. Birdcloud vračajo country glasbi, kar je izgubila s svojo komercializacijo. 100G’s so medgeneracijski bend, ki goji zvok preteklosti z dovolj svežine, da lahko živi tudi v sedanjosti. Dirty Fences pa je ena kvalitetnejših divjih punk rock zasedb zadnjega časa, ki s svojim sproščenim pristopom deluje ljudsko in se s tem približa publiki, slednja pa bend nagradi s srčnim in toplim sprejemom. Tako kot nas MKNŽ vedno znova sprejme v svoja nedrja, nam pove, da je rock'n'roll še živ, kar v nas ohrani topel spomin tudi, ko pride torek in z njim turobno deževni jesenski dan, kot je današnji.

Ob koncu uživancije na ponedeljkovem »feštivalu« v MKNŽ-ju je tri tortice snedel Omar Skodle. (če ne štiri)