Klub Gromka, 23. 2. 2018

Tokratna Defonija, ki se je odvila v petek, je združila dva karseda različna nastopa slovensko-italijanske naveze Mahakaruna Quartet ter švedskih povratnikov Fire! z novo ploščo.

Kvartet je predstavil precej kompleksno sestavljen koncert. V napovedniku je bilo navedeno, da se je skupina v preteklosti ukvarjala z ritmom dela. Če je ta interes veljal tudi za petkov večer, ne vemo, vendar je bilo v zvoku mogoče razbrati prvine neke naracije. Zanjo je bilo značilno nihanje med hrupanjem, drobljenjem, cincanjem in razmahi bolj harmoničnih sodelovanj, polnih odmevov starih napevov, zabrisanih občih mest in romantike. Vmes pa je slika razpadala na številne finese, ki sta jih s kombiniranim pihanjem zarisovala Cene Resnik ter Gabriell Concelli ali pa Giorgio Pacorin z domislicami na Rhodesovi klaviaturi, polni najrazličnejših zvokov. Ob vsem tem se je Stefano Giust na tolkalih bil zmožen znajti v omenjenih finesah, zaplavati v najrazličnejših vodah ter izkazovati diskretno mojstrstvo. Bil je to nastop za potrpežljivo in pozorno uho, ki bi ga sicer premikanje med različnimi zvočenji lahko zmedlo.

Mahakaruna ni klasična zasedba proste improvizacije, ki učinke dosega samo na temni strani zvoka, v hrupu, šumu, temveč prav na nekem metanivoju pripovedi, kjer s kombinacijami ustvarja zapletene zvočno-pomenske interpretacije ter tako poslušalcem preprečuje zasidranje v ekstravagancah in zanosih. Oboje so seveda še kako sposobni nakazati: ko denimo med lirično pihanje iz Rhodesa zadoni nasneta funkovska električna kitara, ko tolkala s številnimi zgoščenimi tehnikami pospešijo lomljenje in upogibanje zvoka dueta na sredini. Potem pa lahni, a vseeno hitri prehodi k poljem referenc na od nekod znane spiritualnosti, latinske idiome in podobno. Vmes še številna klaviaturna poigravanja, otročarije, ki ves čas nastajajoči in odhajajoči smisel dodatno odtujujejo. Treba je bilo mirovati in biti skrajno pozoren obenem, slediti vsakemu koraku kvarteta ter obenem ne izgubiti celote – nekakšna vaja v branju gestalt podob, s katero so muzičarji od občinstva zahtevali največ, kar lahko da. Pozdravljamo.

Fire! so na drugi strani precej bolj preprosta koncertna izkušnja, ki pragove proste improvizacije prebija na drugem koncu in se bliža tako imenovani popularni muziki. Temu ustrezen je že imidž. Mats Gustafsson, sicer uveljavljen jazzovski saksofonist, na odru bolj kot jazzer deluje kot rocker, če nam dvolite malce grobo idealnotipsko posplošitev. Pri tem mislimo na frajersko, blago mačo držo, ki jo prestregajo domislice ter ekspresivnost obraza in preostanka telesa. Sodeč po Gustafssonovih grimasah je za veliko zvočno vzdraženje potrebno znatno manj potopitve v zvočni nered. Frontmenu, lahko ga tako imenujemo, namreč po izrazu sodeč ves čas izjemno dogaja. Obenem je tu seveda še sestavljenost koncerta iz krajših komadov.

Do njihovega tokratnega nastopa – na predhodnih pisec recenzije ni bil – se je Gromka močno napolnila, se zgostila vse do šanka, stoli pa so bili kakopak umaknjeni. Zasedba je začela z dronovskimi uvodi, ki so v koketiranju s tišino ter z rockovsko ritem sekcijo ob strani ustvarjali posebno napetost na nikogršnjem ozemlju ali na polju nekakšnega medozemlja. Dotično dronanje se je občasno razvijalo do slastnih vrhuncev, recimo ko je glasna in hitra dva tona saksa spremljala mogočna fugazijevska bas-boben mašina, kar nas je lahko spravilo na pot k ekstazi. Nekje na sredini prostora je pisec v nekaterih trenutkih lahko začutil, kako se mu bas Johana Berthlinga dobesedno dotika telesa, kako ga njegove zračne sape silijo h kašlju ter kako udarjajo ob prsni koš.

Z dronanji so se družili energični izbruhi obvladanega hrupa, kar je oboje po svoje ravno tako balansiral Gustafsson na elektrofoniji, s čimer so Fire! ponekod vzbudili aluzije na noise-rockovske zasedbe, kakršna je denimo Battles. Skladbe z novega albuma The Hands so bile predstavljene v, kakor je bilo z odra tudi rečeno, fucked up verziji raztegovanj, upočasnjevanj, pospeševanj, nasploh intenziviranj izvornikov. Fire! so majhna, zelo uglašena manufaktura za obvladovanje, vlečenje in zgoščevanje lastnega nišnega zvoka na mejah širše dostopnosti – s čimer mislimo na mejo med avantgardno nedostopnostjo in alternativno popularnostjo – ter obenem prevpraševanja te meje. Držijo jo, vendar jo tudi rušijo, oboje seveda koncentrirano in kompaktno, skorajda pakirano v lastni, tudi to bi lahko rekli, brand. Vse skupaj je seveda vznemirljivo in ponuja obenem užitek lude rokčine ter poteši apetite po saksofonskih zavijanjih.

Vprašanje za razdelavo pa kakopak ostaja, kaj ta robnost, morda celo dialoškost, na ravni kulturnih in političnih učinkov muzike pravzaprav pomeni, pri čemer ne sugeriramo nobenega določenega odgovora. V istem kontekstu se lahko zastavlja vprašanje, čemu Fire! niso še večji komercialni uspeh, kot so, saj se mestoma zdi, da bi ob PR mašini, ki spremlja recimo Death Grips, med zasedbama lahko vlekli vzporednice v intenzivnosti ter obenem dostopnosti hrupa. Odgovor je najbrž preprost in se skriva v prisotnosti vokala ter celostno izdelanega imidža ter odsotnosti saksa, vendar sorodnosti v koncertni izkušnji ter obenem razlika v recepciji odstirajo vpogled v socialne tančine zvoka. O katerih pa med samim koncertom seveda na razmišljamo, saj Fire!, tako dobesedno kot v sprani metafori, ne dajo dihat.