Menza pri koritu, 12. 2. 2017

Včerajšnji nedeljski večer nam je poživila ekipa Menze pri koritu z glasbenimi gosti TV Smith in U.K. Subs iz dežele Brexit, nekdanje kolonije Združenih držav Evrope. No, pa se vendarle vrnimo iz fantastične prihodnosti v obskurno preteklost. Zanima nas druga polovica sedemdesetih v Združenem kraljestvu. TV oziroma Tim Smith je bil z glasom in besedami del benda The Adverts, Charlie Harper je podobno vlogo opravljal pri U.K. Subs. Skupaj s sopotniki iz obeh bendov in s podobnimi zasedbami so takrat tvorili prvi val britanskega punk rocka in novega vala. In ne le da so bili prvoborci ob boku The Damned, Sex Pistols in drugih; kot svež glasbeni moment so zasedali vidne kotacije na otoških popularnih glasbenih lestvicah. Z večjimi ali manjšimi hiti so gostovali v televizijskih in radijskih oddajah BBC.

The Adverts so ustvarjali tri leta in kratko, a uspešno kariero zaključili leta 1979. Zgodovina popularne glasbe se jih spominja po dveh izvrstnih albumih, ki ju opisuje s presežniki, kot so najpomembnejši album zgodnjega britanskega punk rocka in novega vala, ob boku prvencem The Clash in Sex Pistols, ali ju uvršča celo med najboljše albume sedemdesetih. Malo manj bleščeč je razpad zasedbe zaradi nesoglasij v bendu in posledično prepovedi uporabe imena The Adverts. TV Smith po razpadu ustvarja še z dvema zasedbama. Od devetdesetih naprej se je posvetil samostojni karieri z občasnimi gostujočimi sodelovanji v različnih zasedbah na različnih kontinentih. Po drugi strani je Charlie Harper uspel obdržati ime benda U.K. Subs vse do danes, a je ob tem zamenjal celo vrsto glasbenikov in postal edini izvorni član zasedbe.

Torej, včeraj zvečer smo bili v Menzi pri koritu priča nastopu legend, ki niso delovale zgolj legendarno, temveč dovolj dobro glasbeno, da nam ni bilo treba vzdihovati po dobrih starih časih. TV Smith je za uvod poskrbel že pred deseto uro, ki je bila napovedana na Facebook dogodku. Napaka, da nisem preveril tudi Menzine spletne strani, ki je označila pričetek koncerta pol ure prej. Tako mi je uspelo ujeti le zaključek Timovega kantavtorskega nastopa. Tisto malo, kar sem ujel, bom strnil v daljši stavek: angažiran preprost folk rock z glasom, kitaro in odrsko držo, ki z neposrednostjo udejanja enega glavnih atributov punk rocka od samega začetka. In se posipam s pepelom, ker je vtis, ki sem ga uspel doživeti, obetal veliko bolj kompleksno glasbeno zgodbo.

Že uvodoma je nedeljski večerni dogodek pritegnil številne obiskovalce, ki so napolnili prizorišče pod odrom Menze pri koritu. Po krajšem premoru so oder zasedli U.K. Subs na čelu s Charlijem Harperjem in udarili. Brez izsiljevanja so izvedli skladbo Emotional Blackmail malo manj starejšega datuma in tekoče nadaljevali s proslavo štiridesetletnice delovanja. Uvodne skladbe so se zlivale ena v drugo brez premora. Ob prvi prekinitvi niza je sledilo krajše Charlijevo besedno spogledovanje s publiko, ki je služilo predvsem uglasitvi instrumentov. Zasedba je od samega začetka delovala sveže, trdno in nič kaj postarano. Kljub sedmim križem, ki jih nosi na grbi prvi glas, ta ni pokazal šibkosti niti za trenutek. Rock'n roll podstat štiričlanske zasedbe se je križala s pub rockovsko spevnostjo stadionov; street punk se je v trenutku prelevil v hardcore punkovski dir in v naslednjem ali nekem drugem trenutku pokazal na vsa glasbena srečevanja v dolgi zgodovini punk rock prvakov. Na šestindvajsetih ploščah s kopico različnih glasbenikov in glasbenih trendov je nastalo dovolj različnih skladb, da koncert niti v enem trenutku ni postal dolgočasen. Bled odziv publike, ki se je sicer v prvih vrstah zavrtela v poskočnem pogu in se dalje od odra vse bolj predajala lastnemu užitku, je Charlija pripravil do komentarja o olikani publiki, kar pa za tovrstno publiko ni prav pohvalno.

Seveda so studijski izdelki skozi čas prinesli različne zvočne slike, ki jih je zrela zasedba odličnih glasbenikov zopet uspela postaviti na skupni imenovalec. Zato je sinoči nastop U.K. Subs deloval sodobno, ubrano, s pravo koncertno dinamiko in tempom, ki je na koncu potegnil v dobro razpoloženje vso dvorano in pritegnil k skupinskemu prepevanju. Skupinski duh se je posebej odrazil pri skladbi Warhead, ki je s svojim besedilom še vedno ali celo še bolj aktualna. Razmere v igri pokvarjenih politikov se žal od osemdesetih let preteklega stoletja niso spremenile, prav tako pa se ni spremenila po vsej verjetnosti že od samega začetka prevladujoča, še vedno primitivna vojna civilizacija. U.K. Subs so zaključili po debeli uri s tremi vrnitvami na oder in pustili vtis, ki bo ob naslednjem obisku prav gotovo ponovno privabil dovolj publike, da ne bomo imeli občutka, da smo v teh zastrašujočih pogojih povsem sami.

Odlična koncertna izvedba, ki ji presežni sijaj jemljeta izvedba skladbe z novega album in rahlo rezervirana publika.