Žiga Aljaž: Viže (samozaložba, 2019)

Žiga Aljaž je Ljubljančan, človek idej, lovilec globalnih vplivov ter ljubitelj urbane kulture in umetnosti. Tudi sam ustvarja že vrsto let. Kot mladenič se je ukvarjal z grafičnim oblikovanjem kot del umetniškega kolektiva Zek, ki je bil med drugim vpleten tudi v grafitiranje tistih pritličnih straniščnih hodnikov v Kinu Šiška, potem pa se je Žiga resneje podal v svet glasbe. S skupino Loudspeaker Alliance si je nabral nekaj odrskih izkušenj, nato pa izmojstril še digitalni aspekt ustvarjanja glasbe oziroma vseh njenih sodobnih pritiklin, ki jih je povezoval v koncepte, izpeljane v kontekstu bratskega dvojca Buraza ali svojih samostojnih projektov. Meje slovenskega glasbenega izraza je premikal tudi tako, da ga je na prav zanimiv način povezoval z informacijsko tehnologijo, družbenimi omrežji, animacijami in plesom.

Na njegovi osebni strani na Bandcampu se je prejšnji teden pojavila izdaja Viže s prikupno naslovnico, ki jo krasi Aljažev stolp. Izdaja je kratka, bolj EP ali pa še to ne, sestavljajo jo namreč le tri viže plus intro in outro. Kot že na Aljaževi predhodni izdaji Still Life v odmevajočih sintih spet začutimo vaporwaversko estetiko, podkrepljeno s preprostimi ritmičnimi shemami, kakršnih smo bili vajeni že s plošč Burazov. Viže vsekakor zvenijo bolj pop, veliko je samozavestnega petja, podprtega z močnim reverbom in ljubezensko tematiko. Ob tem pa se vprašamo: ali se Žiga morda tu cinično posmehuje domači ljudski popularni glasbi? 

No, vseeno se zdi, da je navezava na triglavski stolp v novi muziki Žige Aljaža dejansko več kot šala in da se napevi tu zelo organsko pretakajo čez melodične podlage. Tudi nekaj tipičnih improvizacij na klaviaturi zaslišimo, čeprav te nastopijo v podobi številnih MIDI vključkov, torej digitalnih instrumentov. Mogoče je glasba na trenutke smešna, pesem Dekle iz sanj recimo postreže s patetičnim in poenostavljenim refrenom, Nabreklo srce pa z zadovoljnim vriskanjem. A glasbeni izraz s plošče Viže deluje vseskozi iskren in morda nam skladba Gozdni opoj celo predstavi smer, v katero bi turbofolk moral zaiti. Pa si vseeno še nihče ni upal skočiti v govejo glasbo po kaj več kot le posmeh, čeprav sta Slon in Sadež enkrat nehote že ustvarila veseliški hit. Mogoče je Alpski kvintet še ena izmed zadnjih skupin, ki vzbuja nostalgijo po zlatih časih polke in valčka, izdaja Viže pa gre ne glede na vse še par korakov dlje. Postironično se opredeli do narodnozabavne glasbe in njenih urbanih protiuteži, na primer trapa in synthpopa. 

Žiga Aljaž je Slovenec, človek dejanj, iskalec preproste ljubezni in ljubitelj ljudske kulture. Že celo življenje prebiva v Dravljah, na stičišču ruralnega in urbanega. Izpod temnega lesa, v katerega je odeto trebušje ostrešja vsake druge slovenske hiše, gleda bloke. Doma ima živali in vrt, z mamo pije kavo, z burazom gre v fitnes. Ko ustvarja, je svoboden, čeprav se zaveda, da je ujet v kotlino, v kateri malokdo zares občuduje njegovo umetnost. Ko išče identiteto med naravnim in umetnim, ustvari spoj hipsterja in hribovca. Žiga Aljaž je aktualni slovenski hribster!