In The Attic: New Fears

samozaložba, 2019

Glasba / Tolpa bumov

In the Attic: Jimmy's

Svež veter z ljubljanskega indie podstrešja

Jernej Trebežnik

 / 19. 12. 2018

Po prvencu Jimmy’s so nas lani bivši zmagovalci Špil lige – In The Attic pustili polne vprašanj. Ob odhodu enega člana zasedbe v tujino nas je skrbelo … kaj bo z njimi? K sreči pa že sam obstoj današnje recenzentske Svaštarnice oziroma Pasje bombice, v kateri se ukvarjamo z novim EP-jem benda, odslovi naše pretekle skrbi. Novi, petkomadni EP New Fears so In The Attic, enako kot svoj prvenec, izdali v samozaložbi, a tokrat žal zgolj digitalno, prvenec je namreč izšel tudi kot vinilna plošča. In če že primerjamo obe izdaji: tudi novo zaznamuje specifično tematsko polje, čeprav morda ne toliko očitno ali vpadljivo, kot je bilo tisto s plošče Jimmy’s.

Mladinci so se tokrat namenili soočiti se s svojimi strahovi in skrbmi, ki jih tarejo v aktualnem obdobju njihovih življenj. Takšno ohlapno tematsko polje omogoči bendu in njihovim komadom zaživeti, seveda pa k občutku večjega umetniška potenciala prispeva tudi vsak dan osebne rasti mladih članov benda. Z New Fears nam In The Attic skratka demonstrirajo določeno zrelost, bolj izklesan smisel za pesmopisje, pa tudi dodaten kanček drznosti v odstopanju od pogosto predvidljivih formul indie rocka. 

Komadi sami so tokrat veliko bolj raznoliki in posebni vsak zase, če jih primerjamo s tistimi s plošče Jimmy’s. Očitno je tudi, da si je bend tokrat vzel več časa za vsak korak. Tudi izraza zasedbe ni več tako enostavno popredalčkati kot včasih, ko so ob In The Attic padale predvsem paralele z bendi, po katerih so se fanta in dekle nedvomno zgledovali. V tem smislu je zasedba z novo izdajo res uspela prebiti zid z rastjo na vseh frontah. Pevka in klaviaturistka Tatiana Smirnova je svojo pevsko dikcijo resnično sprejela in se ji predala, bobnanje Christopherja Charlswortha je tokrat izraziteje posebno in avanturistično, kitarski vložki Edvarda Hadalina pa se izredno elegantno uležejo v kompozicije komadov.

Celoten EP teče stopnjevito. Zadevo uvede bolj klasičen indie komad City Where We Gonna Go, zaključi pa jo epski sedemminutni The Beast, ki ima tudi sam zase nekaj diskretnih glasbenih vrhuncev, h katerim skupina ves čas gradi in jih zna tudi izkoristiti na zanimive načine. Izpostaviti moramo tudi skladbo Good News iz sredice zgodbe, ki s prijetnim ambientom predstavlja tako dinamični oddih v pripovedi kot tudi najmočnejšo točko celotne izdaje. Zanimiva in izdelana gradnja tako komadov kot izdaje v celoti priča o tem, da In The Attic res vedo, kaj delajo.

Njihova spretnost uziranja širše slike je bila očitna že na plošči Jimmy’s, a tokrat so se zadeve lotili nekoliko drugače oziroma predvsem še veliko bolj smiselno. Razmišljali pa so tudi onkraj zgolj komponente konkretne glasbe. Za vsak komad so ustvarili posebno grafično delo, te podobe pa bodo razstavili tudi nocoj na priložnost promocijskega koncerta ob izdaji New Fears v metelkovskem Channel Zeru ...