više manje zauvijek, 2022

V posluh ponujamo indie kitarco z reverberiranim vokalom, glasbo, ki je delo beograjskega indie/lo-fi glasbenika Luke Dubaka. Nedavno je pri hrvaški založbi više manje zauvijek izdal svoj prvi EP s preprostim naslovom dubak. Kljub temu pa sedemindvajsetletnega Beograjčana ne moremo označiti za novinca na sceni, v različnih glasbenih sestavih namreč nastopa že od gimnazijskih let. V tem času se je na Dubakovem trdem disku nabralo kar nekaj posnetkov, ki pa so v obliki mikstejpov začeli izhajati šele v zadnjih nekaj letih.

Vendarle pa to ni bil zadosten pokazatelj Dubakove trenutne ustvarjalnosti. V začetku preteklega leta je v sodelovanju z Nikom Nikolićem izdal singel gore dole. Dvominutna balada se še vedno ni povsem približala zvoku, ki ga slišimo na EP-ju. To gre po vsej verjetnosti pripisati sodelovanju z Nikom Nikolićem, kajti naslednji samostojen singel unapred unazad je bil že bolj dubakovski. Na celotnem EP-ju se Dubak drži šablone, ki nam jo je predstavil s singlom unapred unazad. EP namreč temelji na striktnih elektronskih beatih, ki jih spremljata odmevajoči vokal in preprosta električna kitara, ki polni prostore, ko se glas umakne.

Na trenutke nas zvok lahko spomni na tiste štiriindvajseturne lo-fi mikse na YouTubu, ki jih milijoni poslušajo med učenjem, a bi s tem EP-ju napravili zelo veliko krivico. Dubaku nekako uspe zakamuflirati sem ter tja že slišane beate v zanimivo celoto. To še posebej dobro opravi s skladbama unapred unazad in kao pre, ki zaradi hitrejšega tempa ne poustvarjata klasičnega lo-fi ambienta. Skratka, gre za nekakšno balkansko verzijo ameriške zasedbe Beach House oziroma nekakšen zvok Svemirka, ki nam je obenem domač in povsem nov.