Punk svašta

Pank glasbi prejšnjega stoletja namenjamo posebno mesto v zgodovini kulturnih in umetniških prebojev. V njenem izpraševanju avtoritete in dolgo ustaljenih družbenih praks je veliko ljudi prepoznalo poseben emancipatorni potencial. Vstopni prag v pank sceno ni bil ravno visok. Vse, kar si zares potreboval, so trije ali štirje akordi in obilo mladostniških frustracij, ki si jih nato spravil na papir ali sproti tkal na odru. Prav ta značilno uporniška do-it-yourself drža pankerjev je iskala ponos v družbenem odstopanju in vodila k formiranju posebne skupinske identitete. 

A pank je bil kot subkultura, ki naj bi bila načeloma odprta do vseh družbenih kategorij, vseeno pogosto zaznamovan s seksizmom. Žanr je namreč že od svojih začetkov imel manjvreden odnos do žensk, ki so bile do zgodnjih devetdesetih let pretežno omejene le na ozadje scene. Pogosto se glasba pankerk ni jemala kot pravi pank, saj naj bi ta bil inherentno moški. Radikalna težnja po razbijanju starih družbenih struktur se je tako kmalu ustavila tam, kjer je nastopilo vprašanje o umestitvi žensk v gibanje.

Spolno stereotipiziranje v panku seveda ni bil univerzalen pojav za sceno niti ni ostal nespremenjen skozi čas. Na začetku devetdesetih let se je z gibanjem riot grrrl pričela revolucija znotraj panka samega. Vzpon ameriške skupine Bikini Kill, ki je imela v celoti žensko zasedbo, je odprl vrata mnogim ustvarjalkam in pomagal zapečatiti pozicijo glasbenic kot enakovrednih glasbenikom, a od njih ločenih.

Gibanje riot grrrl je delovalo v duhu feminizma tretjega vala in njegove privrženke so bile ponosne na identiteto, ki je živela izven pritiskov moško dominirane scene. Čeprav je gibanje riot grrrl spolna pričakovanja in prakse pank scene v veliko pogledih obrnilo na glavo, se je podobno srečanje feminizma in panka zgodilo že dobro desetletje prej na Nizozemskem, ta pank scena pa je bila za svoj čas bistveno drugačna od ameriške ali britanske.

Ob začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja nizozemski sceni ni bila posvečena bistvena pozornost. Le malo pankovskih skupin je kadarkoli sklenilo pogodbe z založbami in delež ženskih zasedb je bil prav tako pričakovano nizek. A nizozemske ustvarjalke so takrat igrale bistveno drugačno vlogo kot drugje. Pauwke Berkers, profesor z Erasmus univerze v Rotterdamu, je ob raziskovanju takratne pank scene ugotovil, da so akterke panka svojo pozicijo doživljale unikatno.

Takratne pankerke so namreč ustvarjale v obdobju drugega vala feminizma, ki so ga na Nizozemskem zastopale feministke iz starejših generacij. Te so se zavzemale za večjo emancipacijo od moških s pomočjo organizacije skupnosti in dogodkov, ki so bili namenjeni le ženskam. Njihov cilj je bil ustvariti atmosfero, kjer ženske, ki imajo zaradi svojega položaja v spolni binarnosti inherentno slabše možnosti, ustvarjajo novo identiteto. Svojo verzijo feminizma so predstavljale kot ekskluzivno žensko stvar, saj naj bi bili moški večno ujeti v vlogo zatiralcev, ravno iz te točke pa izhaja spor s pankerkami.

Same so bile prepričane, da je resnična osvoboditev od družbeno pripisanih spolnih vlog mogoča le ob sodelovanju z moškimi. V praksi je to pomenilo, da spol ni igral vloge pri sestavi bendov ali občinstev, čeprav so moški še vedno imeli večinsko vlogo na sceni – in da ne bomo preveč romantizirali situacije – občasno tudi izražali poniževalen odnos do pankerk. Prav tako so bile te pri izražanju spola precej fluidne in provokativne, kritične so bile do neločljive povezanosti estetike panka z moškostjo. 

Ustvarjanje glasbenic se po njihovem mišljenju naj ne bi torej bistveno razlikovalo od ustvarjanja glasbenikov, saj gre pri obeh za isto čustveno podlago jeze in želje po uporu. Tega mišljenja pankerke nikoli niso označevale za feminističnega, od termina so se aktivno distancirale in zato velikokrat začele stavek z “Nisem feministka, ampak”, čeprav bi njihove ideje sedaj brez pomislekov označili za feministične. S tem pristopom, ki je bil temeljno nezdružljiv z drugim valom feminizma, so si mlade pankerke ustvarile antagonistično razmerje s starejšimi feministkami, za katere je bilo njihovo igranje preglasno, besedila obscena, oblačila pa neokusna. Četudi so na koncerte povabile mlajše izvajalke, so se večeri pogosto končali z obtožbami seksizma, vsake toliko časa pa tudi s fizičnimi obračuni.

Umeščenost nizozemskih pankerk med moško dominirano pank kulturo na eni strani in gibanje starejših feministk na drugi je ustvarila poseben prostor za spolni diskurz, ki je bil prej izključno v rokah tradicionalnega feminizma. Pankovski ne-feminizem je tako v primerjavi z mainstream feminizmom postal, zahvaljujoč okolju, v katerem se je razvil, bistveno bolj provokativen, individualističen in navsezadnje zabaven.

+

Josephine Foster je pred kratkim izdala nov album z naslovom Godmother, in sicer preko založbe Fire Records. Glasbenica na folk albumu eksperimentira z elementi elektronske in ambientalne glasbe.

Svaštarnico je pripravil vajenec Vid.